Sodoben pristop k sladkorni bolezni je močno spremenil zdravljenje in tako že dolgo ne merimo le glukoze v krvi, ampak skrbimo za kvalitetno in dolgo življenje bolnikov s čim manj diabetičnimi zapleti.
Tekst: Damjan Justinek, dr. med.
To je mogoče s sodobnimi zdravili, ki izločajo sladkor skozi ledvice in zdravili, ki ob porastu glukoze ojačajo izločanje inzulina, hkrati pa zmanjšujejo apetit. Neprimerno manj pa smo naredili na diagnostiki sladkorne bolezni, kjer nimamo presejalnih testov niti za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2. Sicer lahko pogosto merimo nivo glukoze v krvi in ob visokih rezultatih ugotavljamo, ali gre za sladkorno bolezen ali šele prediabetes, toda napovedati, ali bo dovolj dieta, tablete ali pa bo morda potreben inzulin, še vedno ne znamo.
Še slabše je pri sladkorni bolezni tipa 1. Sicer lahko ugotovimo povišana protitelesa proti beta celicam ali njihovim sestavinam v steni celice ali proti inzulinu že vsaj leto ali dve pred nastopom sladkorne bolezni, toda, kako najti te bolnike? Ne vemo, komu meriti, komu je usoda namenila, da bo zbolel za to avtoimuno boleznijo. Znano ja, da lahko ob drugih avtoimunih boleznih (črevesna celiakija, bolezni ščitnice in podobno) v tretjini primerov odkrijemo tudi sladkorno bolezen tipa 1. Ne moremo pa napovedati, kako huda je bolezen, kako bo potekala, kaj čaka bolnika in vse drugo, kar bi ga upravičeno zelo zanimalo.
Poleg znanega testa HbA1c, pri katerem za ugotavljanje povprečnega krvnega sladkorja v zadnjih dveh mesecih merimo glikirani hemoglobin (vezave molekule glukoze na hemoglobin v krvi), je v svetu in pri nas najpogostejši in tudi komercialno najbolj uspešen test oz. meritev C – peptida.
V celicah trebušne slinavke naredi pro-hormon najprej pro–inzulin, eno samo dolgo verigo beljakovine, zvito v klobčič in povezano z mostički iz atomov žvepla. Povezovalni del prvega in zadnjega dela je kot nekakšna ročka na sredini beljakovine, angleško »connecting peptid« ali na kratko C–peptid. Proinzulin se uskladišči v granulah beta celic, se aktivira in razdeli na dva dela. Ostane dvojna veriga inzulina in vmesni del (C – peptid), ki se izloči v kri hkrati z inzulinom. Za nas je pomemben že zato, ker je inzulin sam zelo neobstojen, razpade v 2 do 3 minutah, za razliko od tega pa je C – peptid obstojnejši in ga spremljamo lahko še 20 do 30 minut po prihodu v krvni obtok.
Prvi testi že leta 1972
Kot glavna funkcija te beljakovine, odkrite 1967 med odkrivanjem inzulina, se je tako sprva izkazal potencial testiranja in prvi testi datirajo že v leto 1972. Lastne aktivnosti C-peptida v telesu tedaj še niso poznali. A že možnost merjenja je pomembna: trenutno za vodenje avtomatske inzulinske črpalke uporabljamo merjenje glukoze v podkožju in zdravimo po sistemu akcija – reakcija ali porast glukoze – dovajanje inzulina.
A ker inzulin nima le ene funkcije v telesu, bi lahko merili še ketonska telesa, ki porastejo ob pomanjkanju inzulina ali C – peptid, oz. direktno funkcijo beta celic, ki izločajo inzulin. Morda bi potem lažje nadzirali tudi apetit, debelost in zaplete diabetesa, ker tudi visoka koncentracija inzulina v krvi ni posebno zdrava. Pričakujemo jo ob povečani telesni teži bolnika, žal pa tudi hkratni pojav črevesnih rakavih obolenj, raka na dojki in Alzheimerjevo demenco. Meritve C – peptida bi nas vsaj opozorile na pričakovano slabo prognozo takih nevarnih obolenj in morda predčasen predpis metformina (Aglurab).
C- peptid lahko merimo v serumu in v urinu, le da je ta manj zanesljiv. Glede na stanje v Sloveniji ga verjetno ni možno izmeriti v vseh ambulantah družinske medicine, zagotovo pa je test dostopen v vseh diabetoloških ambulantah. Lahko ga merimo v nano molih, v pikomolih, v nano gramih, a večinoma v Sloveniji uporabljamo standardne teste in je normalna vrednost okoli 1, oziroma od 0,26 do 1,27 nmol/l. Vrednosti se lahko nekoliko razlikujejo med laboratoriji. Vrednost je na tešče po 8 do 10 urah stradanja, po jedi ali drugi stimulaciji (zdravilih, glukozi, glukagonu) pričakovano poraste do 3 krat (3 nmol/l ali 12 nanogramov na mililiter). Če ne poraste na testu vsaj 2 krat, to kaže slabšo funkcijo trebušne slinavke in beta celic.
HITRA ANKETA
Izberite samo en odgovor.
Meritev C-peptida pokaže ohranjenost trebušne slinavke
Če skušamo pomagati bolniku s sladkorno boleznijo tipa 1, nam poleg prisotnosti protiteles v krvi nizka vrednost C–peptida (0,2 ali manj, lahko tudi 0,02 ali manj) dodatno potrdi verjetnost uničene trebušne slinavke. Pove tudi, ali je že smiselno uvesti zdravljenje z inzulinom in tudi pomaga oceniti, kako dolgo je že bolezen prisotna. Sladkorna bolezen tip 1 pogosto doseže po burnem začetku remisijo, ko bolnik ne potrebuje inzulina, nato pa se običajno funkcija značilno poslabša v 3 letih. V 15 letih se trebušna slinavka izčrpa pri vsaj 80 odstotkov bolnikov s tipom 1. Če meritev ponovimo na 2 do 3 leta in je slabšanje bolezni približno 10 odstotkov letno, je lahko odločitev na osnovi C – peptida za optimalno terapijo tudi drugačna.
Če pomagamo bolniku s sladkorno boleznijo tipa 2, nam še ohranjena funkcija trebušne slinavke, ko je C – peptid več kot 0,6, pomeni ugodno situacijo. Uspešna bo dieta, uspešna inkretinska terapija in hujšanje, uspešna bo tudi operacija želodca in hujšanje. Brez skrbi vključimo druga zdravila (tudi tista, ki izločajo sladkor skozi urin), manj bo imel bolnik težave s hipoglikemijami (prenizkimi vrednostmi glukoze), pričakovali bomo tudi manj zapletov zaradi sladkorne bolezni, tako manj okvar živčevja kot tudi drobnega ožilja.
C – peptid sodeluje pri vnetnih procesih, je citoprotektiven, izboljša cirkulacijo in elastičnost rdečih krvničk, izboljša filtracijo ledvic, ščiti srce z izboljšanjem pretoka v koronarnih žilah, izboljša krčenje srčne mišice, vpliva pa tudi na periferno in avtonomno živčevje. A vsaj za sedaj nismo našli poti delovanja, ki bi bila uporabna tudi za zdravljenje.
Rutinska meritev C-peptida v nosečnosti
Že kar rutinska je uporaba meritve C-peptida v nosečnosti. Porast C–peptida (ki ne prehaja v obtok otroka) pomeni lažje vodenje pri materah s sladkorno boleznijo tipa 1, manjše odmerke inzulina in tudi manjše možnosti za hipoglikemije. Žal tudi ta učinek izzveni z rojstvom posteljice in otroka, kakor tudi z dolžino že prisotne sladkorne bolezni pri materi.
Na koncu naj omenimo še redkejšo uporabo merjenja C–peptida pri transplantacijah trebušne slinavke ali otočkov beta celic. Porast C – peptida potrdi uspešnost posega.
