Timotej Banovec – diabetes ga ne ustavi
Belokranjčan Timotej Banovec iz Semiča, star enaindvajset let, zase pravi, da je bil v stiku s ṣ̌portom dolgo, še pred odkritjem sladkorne bolezni. Treniral je nogomet in se ukvarjal še z mnogo drugimi športi. Osnovno šolo je obiskoval v Semiču, nato pa nadaljeval šolanje v Novem mestu, kjer zaključuje višjo šolo za naziv inženir strojništva. Imam brata Anžeta, ki je malo mlajši in igra trobento pri semiški godbi na pihala. “Sva si povsem različna, brat je muzikant, jaz pa športnik, tako da nam doma ni nikoli dolgčas”, se pošali.
Za tabo je dirka po Litvi, kjer si nastopil kot član NovoNordiskove kolesarske ekipe, kako ste se odrezali in kakšni so občutki po tekmi?
Tako je, ravno smo zaključili prvo etapo kolesarske dirke po Litvi. Čakajo nas še štiri etape. Občutki po končani prvi etapi so super, čeprav smo imeli veliko vetra. Nikoli še nisem dirkal na tako močnem vetru. Sladkorji so bili med tekmo v redu in upam, da bodo tudi v bodoče.
Kako si se pripravil na tekmo; hrana, inzulin, kakšne si imel sladkorje?
Priprave na tekmo se seveda začnejo že doma s treningi, pred odhodom pa je še pakiranje, ki je pri nas, sladkornih bolnikih, je toliko bolj pomembno, saj moramo paziti, da vzamemo vse potrebne stvari za vodenje sladkorne bolezni. Tudi hrana je pri sladkorni bolezni pomemben dejavnik, sicer pa z leti ugotoviš, kdaj in koliko moraš pojesti, kar je pri vsakem posamezniku drugače.
Lahko predstaviš NovoNordiskovo ekipo, kdo tekmuje s tabo, kako in kdaj si postal član in kakšne imate načrte za letos?
Razvojno ekipo poleg mene sestavljajo Jeffe (Belgija), Olly (Avstralija), Marco (Nemčija), Lucas (Francija), Richard (Estonija), Luca (Švica), Haydna (Avstralija), Aleksander( Poljska), Ivan (Španija) in Alex (Velika Britanija). Z vsemi fanti se že od zač̣etka zelo dobro razumemo, skupaj res delamo super stvari. Ekipa Novo Nordisk je edina profesionalna ekipa na svetu, v kateri imajo vsi tekmovalci diabetes. Da pa sem prišel v ekipo, gre velika zahvala zdravniku diabetologu Klemnu Dovču. Začelo se je na Talent ID kampu v Italiji, kamor je prišlo približno dvajset mladih kolesarjev z diabetesom, med njimi tudi jaz. Nisem nič pričakoval, prišel sem po lepo izkušnjo. Skozi ves teden smo imeli testiranja, treninge, predavanja o sladkorni bolezni, druženje in pogovore s fanti iz pro ekipe in res mi je tisti teden ostal v lepem spominu. Zadnji dan smo imeli sestanek z ustanoviteljem ekipe in vodjo razvojne ekipe. Povedali so nam, kdo je sprejet v razvojno ekipo za leto 2026 – in jaz sem bil med njimi. Seveda sem hitro dobro novico sporočil domačim.
Kje vse ste doslej že tekmovali in kakšni so načrti?
Za našo kolesarsko ekipo je kar nekaj tekmovanj in sicer v Grčiji, Bosni in Hercegovini ter v Srbiji, kmalu bo za nami tudi Litva, za nekaj fantov pa še Estonija in Poljska. Naš ekipni trener je Sergey Lagutin, bivši profesionalni kolesar. Sedaj nas čaka Talent ID kamp, kjer bomo namesto pro ekipe, mi fantje iz razvoja. Po kampu sledijo še tekme na Poljskem in v Turčiji. Udeležiti se nameravam tudi državnega prvenstva v cestnem in morda tudi v gorskem kolesarstvu. Sam se zelo veselim, da bom lahko navijal za našo uči pro ekipo na dirki po Sloveniji. Pomeni mi ogromno, že zaradi tega, da ostalim sladkornim bolnikom pokažem, da bolezen ni ovira. Zame osebno pa je to potrditev, da nekaj delam pravilno. Težko je opisati, ampak cenim vsak trenutek, ki ga preživim s fanti in osebjem ekipe.
Če malce zavrtiva čas nazaj, kdaj si uradno postal diabetik?
Datum moje diagnoze je 10. junij 2016, takrat sem izvedel, da imam sladkorno bolezen. Prvi simptomi so se začeli kazati dva meseca pred tem, ko je bilo veliko uriniranja in pitja tekočine. Vse to je bilo staršem sprva logično, saj, če je vroče, pač piješ, in če piješ tudi dosti uriniraš. Dva tedna pred diagnozo pa sem začel opazno izgubljati kilograme. Šel sem k zdravnici in ji povedal za simptome. Rekla mi je, naj pojem kakšen košček čokolade ali kruha, pa bo boljše. Čez nekaj dni se je moje stanje še poslabšalo, tako, da smo šli na urgenco, kjer so mi takoj izmerili krvni sladkor in imel sem ga 27 mmol/l. Napotili so nas v Novo mesto, kjer sem dobil infuzijo, nato so me premestili na Pediatrično kliniko UKC Ljubljana, kjer so nas zelo lepo sprejeli. Sledilo je enotedensko spoznavanje z diabetesom.
Česa se najbolj spominjaš iz časov privajanja na zdravljenje?
Tisto leto je bilo za našo družino precej kaotično, sploh mesec junij. Najprej je moral dedek v bolnišnico, nato sem jaz dobil diagnozo, konec meseca pa je dedek umrl, tako, da kaj lepih spominov nimam na to obdobje. Spomnim se vseh ur učenja, kako pravilno voditi sladkorno bolezen. Sam zaradi diagnoze nisem bil nikoli potrt, vse se jemal z mislijo, da tako mora biti, rad pa bi poudaril, da se pravo učenje začne doma. Prvo hipoglikemijo sem imel takoj, ko sem zapustil pediatrično kliniko in odreagiral sem kot pravi profesionalec. Najbolj pa se spominjam, ko so prišli na obisk moji domači dedek, mama, teta ter pisma, ki sem ga prejel od sošolcev.
Kako bi se sam opisal, svoje pozitivne in morda malo manj pozitivne strani?
Sem zelo preprost, dobrosrčen, rad pomagam in znam se postavit zase. Mnenja sem, da takšen kot si ti do mene, bom tudi jaz do tebe. Rad se učim novih stvari, seveda pa obožujem vse, kar je povezano s kolesi; od mehanike do materialov in treningov, skratka celoten spekter. Slabe lastnosti? Ja, tudi teh imam nekaj, tako kot jih ima vsak človek, včasih si kakšno stvar preveč jemljem k srcu in tudi kdaj napačno odreagiram. Nekatere stvari, ki bi jih moral narediti, rad odlašam, toda na koncu vseeno nekako uspem opraviti.
Kakšna je tvoja jutranja rutina, ko začenjaš nov dan?
Moja jutranja rutina glede sladkorne bolezni je preprosta. Obvezno najprej pogledam skozi okno, kakšno je vreme, nato pa kava, sem namreč velik ljubitelj kave. Sledi zajtrk; jajca, kruh, kosmiči itd., nato pa grem kaj poservisirat v delavnico, spijem še eno kavo in se odpravim na trening.
Kako zdaj gledaš na sladkorno bolezen, te morda kdaj ovira ali pa tudi potiska dalje?
Sem človek, ki rad raziskuje in v tem smislu mi narava pomeni ogromno, v prvi vrsti odklop, a tudi naučila me je veliko. Le nekaj minut stran od mojega doma je Kočevski rog, kjer se svet za trenutek kar ustavi. Ta svet mi je v veliko pomoč̣ pri uravnavanju krvnega sladkorja. Na sladkorno bolezen sedaj gledam kot mojo sopotnico v življenju. Nisem si mislil, da bom kdaj to rekel, ampak vesel sem, da živim takšno življenje, kot ga živim, četudi imam sladkorno bolezen. Ta mi daje zagon, še zlasti takrat, ko imam možnost pomagati ali svetovati drugim, ki imajo sladkorno bolezen. Dobro se zavedam, kakšno bolezen imam in kako nujno je vsakodnevno prilagajanje. Če ne bi imel sladkorne bolezni, bi bil gotovo v drugih vodah, sedaj pa mislim, da se bo moje življenje vrtelo okoli športa, zdravega načina življenja. Vse to želim prenesti na družino in na svoje dekle, mogoče mi pa uspe ( hehe) .
Teja Horvat
Sanja Lončar – zelena civilna zaščita
Ko bodo bolnišnice dokončno počile po šivih in bomo zdravnike plačevali v zlatu, kdor ga bo imel, bodo prav tako zlata vredni nasveti, ki izhajajo iz praktičnih izkušenj ene najbolj branih slovenskih avtoric Sanje Lončar. Ki pa je samo prvo ime večje ekipe sodelavcev, ki sodelujejo v več opaznih projektih, kronanih z izdajo cele serije knjižnih uspešnic. Zdravje in z njim povezana samooskrbnost na vrtu in njivi so se v minulih skoraj že dveh desetletjih dela Sanje Lončar dodobra zasidrali v našem pojmovanju neodvisnosti, postajajo pa spričo globalističnih apetitov vse pomembnejši, zato je bil pogovor z njo, kot bi odprl skrinjo, polno dragocenosti.
Jesenski čas je pomembno obdobje, ko se človek lahko samooskrbno pripravi na prihajajočo zimo, pa je bilo leto tudi darežljivo?
To leto je bilo zahtevno v vsakem pogledu tudi za tiste, ki imamo kilometrino. Te dni pobiramo zadnje vrtnine in vlagamo. Zaradi neurij, dežja, poplav in onesnaženja smo morali uporabiti res vse, kar vemo. Dobro je, da imamo v Sloveniji jokerja, ki se mu reče Narava in tisti, ki poznajo samonikle divje rastline, sadeže, gobe in niso s svojimi pridelki uspeli napolniti shrambe, lahko nekaj nadoknadijo z darili narave.
Imam več vrtov, ker vzgajamo vrtnine v različnih pogojih, da vidimo, če ista teorija drži na različnih koncih. En učni vrt je pri Škofji Loki, drugi v Šmartnem pri Rožni dolini, kjer je drugačna, težka ilovnata zemlja. Vrtovi so zelo obiskani, pridejo različna ljubiteljska in strokovna društva, pa tudi naši člani. Razvijamo način pridelave, ki bi mu lahko rekli kultivirana permakultura. Zavedamo se, da če hočeš v današnji loteriji z vremenom zmagati, moraš staviti na več stvari hkrati.
Kako lahko zmagamo konkretno, na primer, s paradižnikom?
Najprej moramo zavohati, ali sploh bo leto za paradižnik. Letos je bilo skandinavsko leto, ki mu zaradi padavin ni bilo pogodu. Paradižnike je v takih razmerah problem vzgojiti celo v rastlinjakih, zato nikoli ne namenimo ene grede v celoti paradižniku. Sama posadim med paradižnik solate, por in gomoljno zeleno, in če se v juniju izkaže, da je preveč mokro, ga preprosto samo odrežem in ostalo dobi prostor. Če pa gre paradižniku dobro, bodo z njim odlično sodelovale vse naštete vrtnine. Tudi na solatne grede dam vedno mešane solate, tako, ki ima rada sušo in tako, ki ima rada vlago.
Kaj to pomeni v sortah?
Pariška, posavka in catalogna dobro prenašata mraz, vendar ob vročini hitro gresta v cvet. Hardy, pocarde, pasha, till in marvilla de verano pa odlično preneseta sušo in vročino. Imamo pa tudi ‘štirisezonski čudež’ solato ki prenaša tako vročino kot tudi mraz. Če jih kombiniramo, bo naša solatna skleda vedno polna ne glede na to kakšno vreme nas doleti. Če smo na tesno s prostorom sadimo solate ki se obirajo saj tako dobimo tri do štirikrat več listne mase.
Verjamem, ampak večina nas še vedno sadi ledenko in kristalko.
Ko se naveličamo, da nam zgnije, si bomo vzeli deset minut in naštudirali karakteristike drugih solat. V moji knjigi Samooskrba v praksi so opisane karakteristike številnih solat, radičev, zelja… Ko toča v juliju stolče fižol, ne moreš štartati s sorto, ki rabi več časa, takrat potrebujemo take, ki rastejo dvakrat hitreje. Tiste, ki želijo res postati samooskrbni, ne samo za dekoracijo na krožniku, vabim v društvo Samooskrbni.net, kjer imamo vsak teden predavanja in še 33 lokalnih timov po Sloveniji, kjer se odvija praktično delo. Biti samooskrben ni majhen izziv, v eni generaciji smo veliko pozabili.
Marsikaj lahko zvemo tudi na sejmih, kot je Narava zdravje, boste tam sodelovali?
Bom, imela bom predavanje o možganih in o vplivu plesni na naše kognitivne sposobnosti.
Vprašanje je, zakaj se amiloidni plak, to so beljakovinske smeti, čez noč ne izčistijo iz naših možganov, zakaj smetarji tega ne očistijo čez noč? O tem govori tudi moja knjiga Naravne rešitve za možgane, razlog pa je v tem, da naši možgani ostanejo čez noč aktivni, kar ni prav. Ko spimo, možgani izgubijo tretjino volumna, se omehčajo in reže se odprejo, kar omogoči, da se umazanija lahko »spere«. V nasprotnem primeru očiščevalni procesi ne stečejo. Z demenco plačujemo visok davek za to, da gremo prepozno spat, pred tem pa gledamo ekrane televizorja, računalnika in telefona, ki oddajajo modro svetlobo, kar slabo vpliva na spanje, melatonin se ne izloča in zato ne moremo doseči globokega spanca, ki je pogoj za čiščenje in regeneracijo možganov. Velik delež rešitve za naše kognitivne težave je, da se vrnemo k dobremu spancu.
Kaj pa če vse to upoštevamo, pa še vedno ne pomaga?
Potem pogledamo, katera hranila imamo za pomoč. Pomembno je vedeti, da tretjino demence povzročaj toksini: razen težkih kovin in strupov ki jih zaužijejo, so skriti ubijalci možganov tudi biotoksini, ki jih povzročajo plesni. Ravno ta čas, ko je veliko vlage v zraku, imajo glivice žur. Stanovanja so polna spor, legla so stare iverke, sploh zdaj po poplavah. Spore v njih, ko je vlažno, oživijo, se dvignejo in začnejo se kognitivne težave. Ljudje pa mislijo, da je to zaradi začetka jeseni in temačnejših dni. Pore spijo, ko je suho, kadar pa vlaga doseže 60 odstotkov ali več, oživijo. Zato je naravni les za stanovanjsko opremo veliko bolj zdrav.
Ste ena najbolj branih slovenskih avtoric, naklade vaših knjig so prav impresivne, tudi do 50.000 izvodov. Kako vam to uspeva?
Prvo kar moram povedati je, da je to timsko delo in je pri vsaki knjigi sodelovalo več avtorjev, v ozadju pa tudi precej strokovnih sodelavcev, ki nam stojijo ob strani. Doslej smo izdali šestindvajset knjig, osem jih je prevedenih v nemščino. V projektu Zazdravje.net, ki je naše informacijsko središče, nam zelo pomaga, da nismo odvisni od sredstev iz nacionalnih ali evropskih razpisov. Posebnost našega projekta je, da sami zagotavljamo sredstva za delovanje in pomemben steber naše neodvisnosti so knjige. Zato lahko organiziramo brezplačna predavanja in dajemo brezplačne novice na portal. Letos je že osemnajst let, kar smo začeli in to je eden najstarejših nevladnih projektov, ki obstaja brez podpore države. Čeprav ima naše društvo status delovanja v javnem interesu, tako pri ministrstvu za zdravje, kot pri ministrstvu za kmetijstvo.
Katera je osnovna značilnost vaše ozimnice, ki jo svetujete tudi ostalim?
Pri pripravi ozimnic izhajam iz tega, da so dobre in ustrezne tudi za ljudi, ki imajo težave s krvnim sladkorjem. Možno je, denimo, delati čudovite gurmanske ozimnice, ne da bi v kakšni marmeladi bilo več kot 5 odstotkov sladkorja. Edino rdeči ribez ali drnulja zahtevata 10 odstotkov sladkorja. Skrivnost je v tem, da dobro kombiniramo začimbe in uporabimo sadje v polni zrelosti.
Katero sadje se najbolj obnese za diabetične marmelade?
Nad tem, da v resnici ni potrebno dodajati veliko sladkorja, sem bila tudi sama presenečena; kupiš ekološko marmelado in si srečen, če je notri samo 30 odstotkov dodanega sladkorja. Če bi jaz dala toliko sladkorja v moje marmelade, jih nihče ne bi jedel, ker bi bile presladke. Raziskovali smo, od kod pride ta razlika?
In kaj ste ugotovili?
V industrijski predelavi ne morejo ročno prebirati sadja, zato dodajajo ogromno kislin, ki preprečujejo gnilobo. Za nevtralizacijo morajo nato dodati ogromno sladkorja, da uravnovesijo kislost.
Če je sadje zrelo, nabrano v dnevu za plod, ko ima še več arome in sladkosti, je 5 odstotkov sladkorja dovolj. Vedno pa v marmelade dodajam začimbe, ker okrepijo občutek naših brbončic za sladko. Ko je dodan cimet, ingver, piment ali vanilija, ima človek občutek, da je bolj sladko, istočasno pa začimbe pomagajo ovladovati nihanje krvnega sladkorja. Ker imajo protimikrobno delovanje, prispevajo tudi k stabilnosti shranka.
Kako to, da se meni čežana nikoli ne pokvari, pa jo delam že petnajst let? Segrejem jo na 75 stopinj Celzija, dodam malo sladkorja, nekaj začimb in to je vse. Ko smo delali knjigo Naravne rešitve za shrambo, smo forenzično pogledali, kje ljudje delajo napake pri shranjevanju. Dobili smo vpogled v to, kako pomembne so začimbe pri shrankih.
V ščepcu začimb je res velika moč, kajne?
Če so faraone konzervirali z njihovo pomočjo za več kot 5.000 let, bodo konzervirale tudi našo čežano. Ljudje sploh nimamo občutka, kako močno protimikrobno delovanje imajo začimbe.
Kuhati marmelado dolgo ali ne, kako jo vi pripravljate?
Kuham jo 4 minute in nobena mi ne zavre. Zakaj so jo naše stare mame kuhale tako dolgo? Ker so imele velike kozarce. Zaprle so jih s celofanom, in ko so tak kozarec odprli, je moral obstati tudi pri sobni temperaturi.
Da zadevo shraniš, je treba pri kuhanju doseči temperaturo 80-85 stopinj za tri minute in to je vse. Šele ko odpremo kozarec, se začnejo težave, še posebej, če kdo poliže žlico in gre z njo v kozarec. Danes kuhamo marmelade zato, da se zgostijo, pa tudi to ni potrebno. Slivova marmelada, ki mi je najbolj pri srcu, se ne kuha, ampak peče: slive damo v pečico, da spustijo sok, ki ga odlijemo in dobimo super sirup. Kar ostane, je že marmelada, ki ji dodamo cimet, eterično olje pomaranče, malo ruma, pomešamo, kuhamo tri minute in to je vse. Tako delam tudi ringloje, mrgolane in pečene češnje, ki so vrhunskega okusa po amareni.
Kaj pa, če bi marmelado vseeno radi še bolj zgostili?
Če želim dobiti gosto marmelado za mazanje, dodam ekološki jabolčni pektin, mi ga kupujemo na kilograme, kar je je ekonomsko ugodneje, ker je v majhnih vrečkah nesramno drag. Pektin je vlaknina, ki počisti iz telesa težke kovine.
Če našo tehnologijo prilagodimo sodobnemu času, lahko ohranimo več, kot je v svežem sadju na trgovskih policah. Tam sadje med transportom izgublja dragocene lastnosti, običajno pa je tudi pobrano, ko še ni povsem zrelo. V hitro pasteriziranih shrankih imamo več ohranjenega kot v takoimenovnem kupljenem svežem sadju.
Čemu pripisujete vaš uspeh pri tako raznovrstnih dejavnostih, ki se jih lotevate?
Po eni strani sem analitik, po drugi empirični človek in sem zelo metodološka. Veliko tega kar piše po knjigah, ne pije vode, zato vse preverjam. Življenje je analogno in na to, kar se dogaja, vpliva veliko stvari. Leto so ameriške borovnice povsem drugačne, kot so bile lani, ko so imela velikost graha, ker je bila suša, temu primerni pa so tudi shranki.
Prihaja Martinovo, k raci bomo jedli rdeče zelje in zdaj večno vprašanje: katero zelje je bolj zdravo presno ali fermentirano?
Vedno je fermentirano zelje najboljša izbira. Iz kozarca bomo dobili več, kot smo dali noter. Presno zelje je super hrana za tiste, ki imajo močne želodce, kot vse križnice pa tudi upočasnjuje našo ščitnico. Vse, kar fermentiramo, postane za nas lažje dostopno, dobimo pa še dobršno mero koristnih mikroorganizmov, ki nam okrepijo črevesje. Vemo pa, da se tam vse začne. Za ljudi z občutljivim želodcem, je lahko fermentirano zelje tudi termično obdelano.
Koliko soli dodamo?
Pri fermentiranju dodamo 2 odstotka soli, ne manj ne več. Če je temperatura v prostoru previsoka, bo burna reakcija, ko vrže vodo ven, če je pod 10 odstotki pa fermentacija sploh ne steče. Za fermentiranje je najboljša temperatura 15 do 18 stopinj. Radovednost je slaba lastnost pri fermentih, pustiti jih moramo popolnoma pri miru. Nič ne sme splavati nad nivo vode, to pomeni da uporabimo mrežice ali liste trte in zobotrebce. Tisti trenutek ko splava shranek višje, je to gojišče za kvasovke.
Svetovali ste, naj vse prazne kozarce, ki jih imamo v kleteh očistimo in napolnimo z vodo.
Tako je, ker če ne drugega, bomo vedno imeli dovolj tehnične vode. Kot drugo, ko jih bomo uporabili, jih bomo samo splaknili, ne da bi se v režah skrivale trde spore, ki so tam zaspale. Tudi nobenega vonja ni. Če pa smo natočili filtrirano vodo z reverzno osmzozo, pa imamo na ta način za daljši čas shranjeno tudi pitno vodo.
Darja Lovšin
Angela Thaler – diabetično retinopatijo je potrebno odkriti pravočasno
Angela Thaler je specialistka oftalmologije, zaposlena na Očesni kliniki UKC Ljubljana in se pri svojem delu srečuje z zapleti sladkorne bolezni na očeh. Okvara vida pri bolnikih s sladkorno boleznijo je najpogosteje posledica diabetične retinopatije oz. okvare mrežnice zaradi sladkorne bolezni.
Kako povišan krvni sladkor vpliva na oči?
Povišan krvni sladkor spremeni presnovne procese v očesu. Dolgotrajno povišanje krvnega sladkorja prizadene zlasti drobne krvne žilice, ki prehranjujejo mrežnico, ki v globini očesa zaznava svetlobo. Žilice mrežnice se lahko razširijo in postanejo prepustne. Lahko pa se tudi zožijo ali celo zaprejo, kar povzroči slabo prekrvavitev mrežnice. Razvijejo se krvavitve na očesnem ozadju, oteklina mrežnice, brsteti lahko začne novo žilje. Posledice teh procesov motijo normalno delovanje mrežnice, kar se kaže z okvaro vida. Bolniki lahko opazijo zameglitev vida, zvijuganost slike, motnjave v vidnem polju ali celo naglo močno poslabšanje vida. Kadar se pojavijo ti simptomi, je potreben očesni pregled, da poiščemo vzrok težav.
Spremembe krvnega sladkorja lahko vodijo tudi v nihanja vidne ostrine in zamegljen vid zaradi nabrekanja očesnih struktur, ki so sicer prozorne (očesna leča, roženica). Stanje se normalizira, ko se normalizira nivo krvnega sladkorja. Običajno tovrstne težave pacienti navajajo, kadar sladkorna bolezen še ni diagnosticirana, ali pa, kadar iztiri.
Kako pogoste so diabetične okvare oči?
Diabetična retinopatija se navadno razvije pri enem od treh bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1 ali tipa 2. Tveganje za razvoj diabetične retinopatije je večje pri sladkornih bolnikih, ki imajo bolezen že desetletja in pri tistih, ki imajo slabo urejen krvni sladkor ali krvni tlak. Tveganje zvišujejo povišane maščobe v krvi, kajenje in družinsko nagnjenost. Spremembe lahko hitreje napredujejo tudi v nosečnosti.
Diabetična retinopatija napreduje skozi različne stopnje bolezni: od lažjih k težjim oblikam. Prizadene lahko osrednji del mrežnice, ki je odgovoren za najostrejši vid in ga imenujemo rumena pega ali makula. Tej prizadetosti rečemo diabetični makularni edem ali oteklina v rumeni pegi. Pri enem od treh bolnikov z diabetično retinopatijo se pojavijo okvare, ki ogrožajo vid.
Kako poteka zdravljenje?
Za zdravljenje se odločamo, kadar ima bolnik na očesnem ozadju spremembe, s katerimi tvegamo poslabšanje vida ali pa, kadar se je vid zaradi diabetične retinopatije že poslabšal. Za zdravljenje diabetične retinopatije in diabetičnega makularnega edema imamo na voljo lasersko zdravljenje, zdravljenje z injekcijami zdravil v oko in operativno zdravljenje. Lasersko zdravljenje je bilo prvo standardno zdravljenje diabetične retinopatije in je pomemben del zdravljenja še danes. Uporabljamo tudi zdravila, ki jih vbrizgamo v globino očesa v kratkem operativnem posegu. Sem spadajo biološka zdravila (anti-VEGF oz. zaviralci žilnega endoteljskega rastnega dejavnika) in kortikosteroidi, ki so protivnetna zdravila. Operativno zdravljenje je navadno namenjeno napredovalim oblikam diabetične retinopatije.
Kakšna je uspešnost zdravljenja?
Pri vseh bolnikih je to čim prejšnja stabilizacija bolezni in preprečitev njenega napredovanja, pri delu bolnikov upamo tudi na izboljšanje vidne funkcije. Uspeh zdravljenja ni odvisen le od izbrane metode zdravljenja. Je tudi plod sodelovanja med bolnikom in zdravnikom. Temelj zdravljenja predstavlja dobra uravnanost sladkorne bolezni, pa tudi uravnan krvni tlak, maščobe v krvi in skrb za zdrav življenjski slog.
Rada bi poudarila, kako pomembno je, da diabetično retinopatijo odkrijemo pravočasno. Želimo si jo odkriti preden se razvije okvara vida ali vid ogrožajoča bolezen. Zato je tako pomembna preventiva: redne samokontrole vida in redni pregledi očesnega ozadja pri vseh bolnikih s sladkorno boleznijo. Na voljo imamo sodobna in zelo učinkovita zdravljenja, s katerimi pomagamo ohranjati vid in preprečevati tisto, česar se pri napredovali sladkorni okvari na očeh vsi najbolj bojimo – slepote
Kako v javnem zdravstvu preprečujemo diabetično retinopatijo?
V Sloveniji imamo od leta 2015 državni program presejanja za diabetično retinopatijo. Diabetična retinopatija je lahko povsem tiha in bolniki so lahko brez kakršnih koli težav z vidom tudi pri napredovali bolezni. Zato je pomembno, da diabetično retinopatijo aktivno iščemo. Presejalni program je namenjen vsem bolnikom s sladkorno boleznijo. Nanj jih lahko napotijo družinski zdravniki ali diabetologi. Prvi pregled naj pri sladkorni bolezni tipa 2 opravijo čim prej po postavitvi diagnoze sladkorne bolezni. Bolnike s sladkorno boleznijo tipa 1 prvič pregledamo 2 do 5 let po postavitvi diagnoze ali pri starosti 10 let. Kontrolni pregledi nato sledijo na 1 do 2 leti. Leta 2021 smo v presejalnem programu pregledali približno 20% bolnikov s sladkorno boleznijo. Ocenjujemo, da je poleg teh pri očesnih zdravnikih pregledanih še kakih 30% bolnikov s sladkorno boleznijo, skupaj torej okrog 50% vseh. Želimo si, da bi z ozaveščanjem o pomenu rednih pregledov očesnega ozadja to številko v prihodnjih letih še povečali.
STOPNJE DIABETIČNE RETINOPATIJE
NEPROLIFERATIVNA DIABETIČNA RETINOPATIJA
Prva od stopenj diabetične retinopatije; prisotne so začetne okvare mrežnice z razširitvami krvnih žilic, lahko tudi krvavitvami in pronicanjem tekočine v mrežnico. Zdravljenje je navadno potrebno le, če je pomembno prizadet osrednji del mrežnice- rumena pega in je prisotno poslabšanje vida.
PREPROLIFERATIVNA DIABETIČNA RETINOPATIJA
Zelo težka stopnja neproliferativne diabetične retinopatije; pojavljajo se zapore žilja, vse več je krvavitev in puščanja žilja. Svetujemo zdravljenje.
PROLIFERATIVNA DIABETIČNA RETINOPATIJA
Napredovala bolezen; drobno žilje, ki prehranjuje mrežnico je močno okvarjeno in deloma zaprto. Zaradi slabe prekrvavljenosti očesa izraščajo nove, nenormalne žilice, ki so krhke in rade krvavijo. Povzročijo lahko motnje v odtoku tekočine iz očesa in porast očesnega tlaka, ki okvari vidni živec (glavkom). Razvijejo se lahko brazgotine, ki dvignejo mrežnico od podlage. Proliferativna diabetična retinopatija ogroža vid. Potrebno je zdravljenje.
JAŠA VREČKO
“Ravno, ko grem pod tuš, se oglasi črpalka”
Jaša jih šteje enaintrideset in od tega ga sladkorna bolezen spremlja že od trinajstega leta, vendar pravi, da mu je le ta več prinesla kot odvzela. Danes je znan kot predsednik Društva diabetikov tipa 1 Slovenije, ki omogočajo diabetiku, da spozna samega sebe kot tudi življenje s sladkorno boleznijo s pomočjo ostalih diabetikov.
Tekst: Teja Horvat
Kakšen je tvoj pogled na življenje s sladkorno boleznijo?
Sladkorne bolezni ne dojemam kot bolezen, vendar kot nekaj, kar od mene zahteva skrb in odgovornost. To je tako, kot bi si človek kupil psa, za katerega prevzame odgovornost in skrb nad njim (smeh). Življenje s sladkorno boleznijo me je naučilo potrpežljivosti, saj vedno ko se mi najbolj mudi, gre vse narobe in se s cevko rezervoarja zataknem ob vratno kljuko ali se mi iztakne set. Bolezen me je naučila vztrajnosti, tudi, ko že desetič v enem dnevu menjam set. Ko že želim obupati, odložim zadevo za trenutek in potem poskusim ponovno. V moje življenje je pripeljala ljudi, s katerimi smo imeli veliko zanimivih pogovorov in so mi dali različne poglede na svet, kar je pripomoglo k mojemu osebnostnemu razvoju in spoznanju samega sebe.
Kateri so bili začetni znaki?
V obdobju pred diagnozo sem popil ogromne količine tekočine, tudi do 8 litrov na dan. Ne vode, ampak sladke pijače, kar je vodilo do prepogostega obiskovanja stranišča. Obenem sem tudi shujšal, saj sem izgubil osem kilogramov, veliko glede na mojo telesno težo. Sladkorno bolezen so mi diagnosticirali pri trinajstih letih. V šoli mi je postalo izredno slabo in sem se počutil, kot da bi me nekdo povozil. Ta nenormalna slabost sploh ni želela miniti, zato so me starši odpeljali k zdravniku, ki me je poslal na laboratorijske preiskave in naslednji dan so že sporočili, da imam sladkorno bolezen, Nemudoma so me poslali na Pediatrično kliniko v Ljubljani.
Kako si sprejel življenje s “sladkorno”?
Zame in za moje starše je bil kar precejšen šok, a ob lepem sprejemu na pediatrični kliniki sem se s tem kar hitro sprijaznil. Tudi zdravniki in sestre, ki so skrbeli zame na oddelku, so rekli, da sem precej pozitiven in razigran. Ko nečesa ne moreš spremeniti, se je bolje sprijazniti, da lahko potem narediš nekaj dobrega zase. Bolj kot sprejemanje sladkorne bolezni, sem se bal igel in injekcij. Kako se iz fanta, ki je po odvzemu krvi včasih omedlel in igel sploh ni prenesel, preleviti v nekoga, ki se bo sam pikal z injekcijami, kar vsak dan? Malce več težav sem imel med puberteto in šolanjem na srednji šoli in kasneje na fakulteti, vendar danes z veseljem vsakemu pojasnim, kaj je sladkorna bolezen in je ne skrivam.
Kakšno terapijo imaš, kateri sistem uporabljaš?
Trenutno imam črpalko 670G Minimed, ki ima zame čisto preveč alarmov in neprestano piska. Vedno se oglasi ravno takrat, ko grem pod tuš (smeh). Nestrpno čakam, da pretečejo štiri leta in jo bom lahko zamenjal. Manjkata mi samo še dva meseca.
Kaj počneš poleg tega, da se ukvarjaš z inzulinsko črpalko?
Zadnje čase najbolj s službo (smeh). Del prostega časa posvečam glasbi, saj igram v bendu in učim igranje kitare. Ukvarjam se tudi s studijskim snemanjem vokalov, na kitaro igram vse zvrsti glasbe, od Toša Proeska do Oliverja Dragojevića, vendar sem srcem pri jazzu. Del prostega časa namenim kolesarjenju, moj trenutni cilj je, da prekolesarim dovolj kilometrov, da lahko začnem razmišljati o nakupu novega in boljšega kolesa.
Si pa tudi predsednik Društva diabetikov tipa 1 Slovenije, na kratko Društva HbA1c.
Res je, član društva sem deset let, društvo pa je bilo ustanovljeno leta 2003. Skrbimo za povezovanje diabetikov tipa 1 ter skupnega udeleževanja športnih dogodkov. Društvo je eedina organizacijja diabetikov tipa 1 in bo letos praznovalo 20- obletnico delovanja. Člani so diabetiki, njihovi partnerji ali družinski član, nekaj pa je tudi diabetikov tipa 2. Društvo sodeluje s številnimi podjetji, kot so Zaloker & Zaloker in Roche ter s strokovnjaki, ki imajo za nas zanimiva predavanja. Dobro sodelujem z diabetologom Damjanom. Justinekom, ki je vedno pripravljen priti k nam in se z nami pogovarjati o novostih na področju diabetesa.
Kakšne dejavnosti in aktivnosti pripravljate za diabetike v sklopu društva?
V društvu letno organiziramo številne dogodke, vse od poučnih predavanj za diabetike kot tudi za njihove partnerje in družinske člane, do edukativnih vikendov in adrenalinskih aktivnosti, kot so vožnja s kajakom in “zipline”. Vsako leto zaključimo s prednovoletnim druženjem, kjer se ob spremljavi glasbe družimo in zaplešemo. Športne aktivnosti pa so osrednji del programa. Vsi dogodki so organizirani čez vikende in njihove termine določimo že na začetku novega leta, tako da ima vsak dovolj časa, da si organizira udeležbo.
Lani smo tako organizirali družinski izlet na Goričko, občni zbor, smo imeli v Zrečah, odkoder smo se odpravili tudi na Roglo in se sprehodili po pohorski Poti med krošnjami. Izobraževalno športni vikend smo organizirali v Logarski dolini, se sprehodili do slapa Palenk in se naužili čudovitih razgledov, ki jih ponuja Logarska dolina. Uspešno in aktivno leto 2022 smo zaključili s prednovoletnim druženjem v Gostilni Grof.
S čim pridobivate člane?
Včlanitev v društvo je investicija vase in svoje zdravje. Diabetik pridobi številne, zlata vredne informacije, ki mu lahko pomagajo pri vodenju sladkorne bolezni in ohranjanju zdravja. Tako mu ni potrebno raziskovati, kje vse bi lahko dobil znanje, saj za to poskrbimo mi. Naloga člana je le, da se prijavi na dogodek in se ga udeleži (smeh). Vodenje sladkorne bolezni je odvisno od posameznika, vendar koliko napora in truda bo vložil, je odvisno od njegovega znanja, pomagajo pa izkušnje in ideje drugih diabetikov. Prej kot boš odpravil težavo, manj bo vplivala na tvoje počutje in se boš lahko osredotočil na druge pomembne stvari. Zame je društvo prostor, kjer se lahko ustavim in zadiham ter uživam v trenutku, saj se v sedanjem svetu čisto preveč ženemo.
Kakšne so želje in cilji društva v prihodnje?
Želimo, da bi društvo v pravem pomenu povezovalo in združevalo diabetike tipa 1 iz celotne Slovenije, starejše in mlajše. Društvo diabetikov tipa 1 Slovenije naj bi postalo organizacija, ki se bi lahko postavila po robu vplivnim ustanovam in dosegala zakonske spremembe in olajšave na področju pravic za diabetike.
Kakšno sporočilo za konec?
Vem, kako težko je na začetku, ko je življenje s sladkorno boleznijo še neznanka in ravno takrat je pravi čas, da spoznaš ostale bolnike, ki so del poti že prehodili. Tudi, če si diabetik že dalj časa, pride težavno obdobje in takrat še krvni sladkor skače gor in dol. Takrat ti lahko skupina diabetikov predstavlja prostor, kjer malce pojamraš in te bodo razumeli. Okrožimo se z ljudmi, ki nas razumejo in nam pomagajo, zato lepo vabljeni k včlanitvi v naše društvo,
