ANITA STRAŽIŠČAR

Sladkorna bolezen jo spremlja že sedemindvajset let in v tem obdobju je premagala številne življenjske ovire, ki so ji prinesle veliko izkušenj, ki jih sedaj predaja mlajšim. Anita je tista, ki prva prihiti na mesto požara in pomaga, ko ljudi doleti nesreča.

Kakšno je življenje s sladkorno boleznijo?
Življenje s sladkorno boleznijo je pestro in polno izzivov, s katerimi se moraš prej kot slej sprijazniti, ker druge izbire nimaš. Sladkorna bolezen te prisili, da se znajdeš v čisto vsaki situaciji, z njo živim že sedemindvajset let, pa še vedno nisem našla pravega ritma (smeh). Povezana je z letnimi časi, tako kot se spreminjajo športne aktivnosti skozi leto, so tudi krvni sladkorji v zimskem obdobju malce višji, v poletnem obdobju pa so lepši. So pa vselej težave, kot je zamašitev setov in odlepljenje le-teh. Naučila sem se, da se na spremembe ne odzovem z uporniško držo, ampak poiščem alternativno pot, ki mi bolj ustreza in vodi do istega cilja.

Kako se spominjaš začetkov?
Sladkorno bolezen so mi diagnosticirali junija 1996, ko sem bila stara devet let. Po očitnih znakih so me odpeljali k zdravnici, ki me je poslala na laboratorijske preiskave, vendar mi je dala izmeriti druge parametre, saj ni slutila na sladkorno bolezen. Na pobudo moje babice je zdravnica dodala tudi merjenje glukoze v krvi. Vrednost krvnega sladkorja je bila tako visoka, da aparat sploh ni pokazal vrednosti. Zelo dobro se spomnim čakanja na prvo hipoglikemijo in prihoda sestre Marte s čokoladico Bajadere.

Kako si sprejela sladkorno bolezen, si imela pri tem težave?
V obdobju najstništva sem se sladkorni bolezni upirala in pretvarjala, da je ni. Meni bolezen ni predstavljala takšnega strahu, kot doživljenjsko zbadanje z bolečimi inzulinkami trikrat na dan, pri katerih je bilo zame več kot nič že preveč. Prehranske smernice za diabetike so bile izredno stroge, tako se nisem mogla sprijazniti z dejstvom, da bom morala na silo jesti zanič hrano. Nastopilo je obdobje, ko si nisem dodajala inzulina in jedla sem vse, kar sem si zaželela. Najhujše pri vsem je bilo, da mi nihče ni prišel do živega, niti družina, ne zdravstveno osebje. Z odraščanjem sem bolezen počasi sprejela in dokončno sem se z njo sprijaznila ob prvi nosečnosti pri 22 letih.

Kako pa je družba gledala nate?
Družba je bila najhujši žebelj, saj mi je pokazala pomen stalne razočaranosti in nezmožnosti, da bi se na koga zanesla. V osnovni šoli sem bila tarča posmeha in opazk, tako s strani sošolcev kot tudi nekaterih učiteljev. V tistem obdobju se učitelji niso posebno ukvarjali z diabetiki, tako mi niso dovolili iti na noben izlet, kaj šele v šolo v naravi, čeprav sem si resnično želela iti zraven. Učiteljev, ki bi se vsaj malo ukvarjali s sladkorno boleznijo, se sploh ne spomnim, saj so močnejši pečat pustili tisti, ki se s tem niso ukvarjali. Z osnovno šolo tako nimam najboljših izkušenj, ampak v srednji šoli so se zadeve čisto obrnile in sem resnično zacvetela, pa tudi s sladkorno boleznijo sva začeli bolje sodelovati.

Kot spremljevalka otrokom s posebnimi potrebami se udeležuješ šol v naravi, se imate lepo?
Tako je (smeh). Sem spremljevalka otrokom s posebnimi potrebami na osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Šentvidu. V času dela na šoli sem ugotovila, da le ni tako malo otrok s posebnimi potrebami. Ustvarili smo prijeten kolektiv spremljevalcev, ki smo resnično izkušen kader, saj delamo na vseh področjih. Sama skrbim za otroke s sladkorno boleznijo, cerebralno paralizo, nekaj malega sodelujem tudi pri otrocih s slabovidnostjo in slepoto ter pomagam fantku s selektivnim mutizmom. Delo z otroki s posebnimi potrebami me veseli, saj se resnično dobro počutim, ko lahko z lastnimi izkušnjami pomagam drugemu. Vsi skupaj pa smo posebni na svoj način, kar lahko dam jaz njim lahko tudi oni meni, kar je popolna kombinacija.

Tako kot otrokom pomagaš tudi ostalim, ko se znajdejo v težavah, saj si prostovoljna gasilka. Kaj te je vodilo v gasilske vode?
V otroštvu je v meni vrela želja, da postanem nekdo, ki ima moč, saj jo sama takrat nisem imela. Želela sem postati policist ali vojak, vendar navsezadnje gredo vse odločitve skozi filter sladkorne bolezni. Moj mož je z vsem srcem in dušo prostovoljni gasilec v PGD Črnuče že trideset let. Na začetku sama nisem imela pretiranega interesa za gasilstvo, dokler me ni poveljnica društva prosila, da bi prevzela vlogo mentorja mladine v prostovoljnem gasilskem društvu. Odločila sem se, da bom to vlogo prevzela in speljala od začetka do konca tako kot najboljše zmorem. Znanja ne morem predajati, če ga nimam, zato sem šla delat tečaje za gasilskega pripravnika in operativca. V gasilskem društvu sem sedaj vodja gasilske mladine.

Kako je z vodenjem diabetesa v času intervencij?
V gasilstvo sem vstopila s črpalko 780G, ki se na intervencijah resnično dobro obnese. Vedno imam na sebi senzor, če ga nimam, potem intervencijo raje izpustim. Že med potjo na mesto požara se potrudim urediti in stabilizirati krvni sladkor. Pri reševanju je vedno na prvem mestu naša varnost in počutje, če nisi stoodstotno pri močeh, boš težje rešil drugega. Kot gasilec ne želiš, da bi reševalni kolegi imeli delo s teboj. Vedno sem imela možnost ob hipoglikemiji ali hiperglikemiji da sem se umaknila na stran in uredila sladkorje. Nikdar se ne mudi, tako zelo, da ne bi uspela poskrbeti zase in za svoje sladkorje, če je potrebno.

Kako rešuješ hipoglikemijo med intervencijami?
Gasilni dom in gasilna vozila so opremljena s sladkorjem in glukoznimi tabletami. Ob delovanju adrenalina ne čutiš hipoglikemije, če takrat nastopi, jo začutiš kasneje in takrat je lahko že izredno nizek krvni sladkor. Name pa pazijo tudi gasilski kolegi, ki za vsak slučaj nosijo s seboj stvari. V primeru, da se hipoglikemija razvije med intervencijo, po vezi javim, da potrebujem menjavo.