Ste vedeli, da sladkorna bolezen ne vpliva le na raven sladkorja v krvi, ampak tudi na njeno sposobnost strjevanja? Dolgotrajno povišan sladkor in motena presnova maščob lahko povzročita, da telo hitreje tvori krvne strdke. Ti strdki so nevarni, saj lahko povzročijo resne zaplete, kot so srčni infarkt ali možganska kap, saj sladkorna bolezen poruši naravno ravnovesje med nastajanjem in razgradnjo strdkov.
Asist. Nika Polšak, mag. biol. in ekol. z narav., Inštitut za fiziologijo, Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru
Strjevanje krvi ali hemostaza
Hemostaza je naravni proces, ki se nanaša na preprečevanje in zaustavljanje krvavitve. Vključuje serijo zapletenih procesov, ki ohranjajo kri tekočo v krvnih žilah ter preprečujejo prekomerno izgubo krvi ob poškodbah. Izraz hemostaza (hemostasis) izhaja iz grščine: hemos pomeni kri, stasis pa pomeni zastoj, zastajanje.
Naloge hemostaze so vzdrževanje krvi v tekočem stanju, zatesnitev poškodovane žile oz. krvavitve in odstranjevanje strdkov, ko je poškodba že sanirana. Delimo jo na 4 faze: vazokonstrikcija (zoženje žile), aktivacija trombocitov (krvnih ploščic), koagulacija (strjevanje krvi) in fibrinoliza (razgradnja strdkov).
Hemostazo lahko delimo tudi na primarno in sekundarno. Primarna hemostaza je proces nastajanja trombocitnega strdka na mestu poškodbe žilne stene, pri čemer sodelujejo trombociti in žilna stena. Zgodi se v nekaj sekundah po poškodbi in je pomembna pri zaustavljanju krvavitve iz kapilar, majhnih arterij in venul. Sekundarna hemostaza skrbi za dolgoročno stabilnost strdka. Pri tem nastane vlaknasta beljakovina fibrin, ki ojača trombocitni strdek. Fibrin nastaja preko serije encimskih reakcij, imenovane koagulacijska kaskada, kjer sodelujejo različni faktorji strjevanja krvi iz plazme. Osrednji element v tem procesu je encim trombin, ki se lahko aktivira po dveh poteh: intrinzični poti (notranji mehanizmi v krvi) ali ekstrinzični poti (ob stiku s poškodovano površino tkiva).
Povezava med sladkorno boleznijo in hemostazo
Visok krvni sladkor (hiperglikemija) in odpornost telesa na inzulin (inzulinska rezistenca) pri sladkorni bolezni ne vplivata samo na presnovo, temveč tudi na ožilje, živce, imunski sistem in – kar je manj znano – na hemostazo, torej procese strjevanja krvi.
Hemostaza je sicer prefinjeno ravnovesje med strjevanjem krvi in raztapljanjem strdkov, pri sladkorni bolezni pa presnovne motnje porušijo to fiziološko ravnovesje. Posledica je stanje, ki mu strokovno pravimo protrombotično stanje, kar pomeni, da je telo bolj nagnjeno k tvorbi krvnih strdkov. Pri tem imajo ključno vlogo trije glavni dejavniki:
- Preobčutljivost trombocitov – pri sladkorni bolezni postanejo bolj aktivni, kar pomeni, da se hitreje zlepijo in tvorijo strdke.
- Motnje v koagulaciji – gre za spremembe v sistemu strjevanja krvi, ki začne delovati preveč intenzivno, kar poveča možnost za nastanek strdkov.
- Oslabljena fibrinoliza – to je proces, s katerim telo razgrajuje strdke. Pri sladkornih bolnikih ta proces ne deluje dovolj učinkovito, zato se strdki težje razgradijo in ostajajo dlje časa v žilah.
Na strjevanje krvi vplivajo tudi drugi dejavniki, ki pogosto spremljajo sladkorno bolezen. Prekomerna telesna teža s telesno neaktivnostjo in upočasnjenim pretokom krvi ter motnje v presnovi maščob, dodatno prispevajo k protrombotičnemu stanju.
Raziskave so pokazale, da imajo ljudje s sladkorno boleznijo pogosto povišane vrednosti snovi, ki pospešujejo strjevanje krvi. Med njimi je na primer beljakovina fibrinogen, ki je predhodnik fibrina. Pretvorba fibrinogena v fibrin je namreč zadnji kritični korak pri tvorbi stabilnega strdka. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 in 2 so ravni fibrinogena višje, kar vodi do gostejše strukture strdkov in njihove večje odpornosti proti razgradnji. Povišani sta tudi alfa2-antiplazmin in PAI, beljakovini, ki dodatno zavirata naravno raztapljanje strdkov. Predvsem na raven PAI pomembno vpliva povečano število in velikost maščobnih celic, kar je značilno pri debelosti. Nasprotno imajo bolniki pogosto znižane vrednosti proteina C, ki običajno preprečuje prekomerno strjevanje krvi. Zaradi takšnega neravnovesja postane kri bolj nagnjena k strjevanju, kar povečuje tveganje za nevarne krvne strdke, ki se lahko zataknejo v žilah in povzročijo resne zaplete, kot sta srčni infarkt ali možganska kap.
Strdki v krvi ne pomenijo nevarnosti samo za srce in možgane. Lahko se zataknejo tudi v venah nog in povzročijo globoko vensko trombozo. Če se tak strdek odtrga in potuje do pljuč, lahko pride do pljučne embolije, ki je življenjsko ogrožajoče stanje. Pri sladkornih bolnikih so zaradi že oslabljenih žil pogoste tudi težave s prekrvitvijo stopal, kar poveča tveganje za rane, slabo celjenje in celo amputacije. Temu stanju pravimo diabetično stopalo, ki je eden najpogostejših in najresnejših zapletov sladkorne bolezni. Poleg tega lahko manjši strdki motijo prekrvavitev očesne mrežnice in s tem pospešijo okvaro vida, prizadenejo pa lahko tudi drobne žile v ledvicah in s tem slabšajo njihovo delovanje. Vse to kaže, da imajo krvni strdki pri sladkorni bolezni lahko zelo raznolike in resne posledice.
Pri sladkorni bolezni je pogosto prisotno tudi kronično vnetje, saj dolgotrajno povišana raven sladkorja v krvi in motena presnova maščob povzročata neprestano aktivacijo imunskega sistema. Pri kroničnih vnetjih se sproščajo beljakovine, imenovane citokini, ki delujejo kot “signalne molekule” in dodatno aktivirajo trombocite. Posebej pri sladkorni bolezni tipa 2 so povišane ravni citokinov, kot so IL-1β, IL-6 in IL-8, kar je neposredno povezano z večjo aktivacijo trombocitov in njihovo sodelovanje z imunskimi celicami. Poleg tega visoka raven sladkorja v krvi, inzulinska rezistenca in oksidativni stres (stanje v telesu, pri katerem nastane neravnovesje med prostimi radikali in antioksidanti) še dodatno spodbujajo aktivacijo trombocitov in sproščanje vnetnih signalov. To ustvarja začarani krog, kjer se vnetje in strjevanje krvi krepita.
Kako se zaščititi? Od zdravil do življenjskega sloga
Ker protrombotično stanje povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni, nekateri bolniki prejemajo zdravila, ki preprečujejo zlepljanje trombocitov (antiagregacijska zdravila) ali zavirajo strjevanje krvi (antikoagulacijska zdravila). Ta zdravila se običajno predpišejo tistim, ki so že imeli srčno-žilne zaplete ali imajo večje tveganje za nastanek krvnih strdkov. Kljub temu pa trenutno še ni povsem jasnih smernic, kako najbolje zdraviti to stanje pri sladkornih bolnikih.
Sedaj je že dobro znano, da so nekatera sodobna zdravila za zniževanje krvnega sladkorja koristna za srce in ožilje. Gre predvsem za zdravila, kot so agonisti receptorjev za GLP-1 (to so učinkovine, ki posnemajo delovanje hormona, ki ureja občutek sitosti in izločanje inzulina) ter zaviralci SGLT2 (zdravila, ki spodbujajo izločanje odvečnega sladkorja preko urina). Poleg urejanja sladkorja v krvi ta zdravila očitno vplivajo tudi na sam proces strjevanja krvi in lahko zmanjšajo tveganje za nastanek nevarnih krvnih strdkov. Prav zato se danes vse več raziskav usmerja v razumevanje protrombotičnega stanja. Povezava med motnjami v presnovi sladkorja in spremembami v strjevanju krvi pa odpira nove poti za preprečevanje zapletov sladkorne bolezni.
Pomembno je poudariti, da poleg zdravil veliko vlogo pri preprečevanju zapletov igra tudi urejena presnova. Dobra kontrola krvnega sladkorja, znižanje ravni maščob v krvi in izguba telesne teže, zlasti pri bolnikih s prekomerno telesno maso, dokazano izboljšajo splošno stanje. Takšni ukrepi izboljšajo delovanje inzulina, zmanjšajo vnetje in vzpostavijo ravnovesje v sistemu strjevanja krvi. Skupaj ne le zmanjšajo tveganje za nastanek nevarnih strdkov, ampak pozitivno vplivajo tudi na srce, ožilje in celotno presnovo, kar dolgoročno prispeva k boljšemu zdravju in manjšemu tveganju za različne zaplete.
