»Kaj pa, če je cuker?«

Pol stoletja igranja in petja. Za prijatelje, Zoboblues, Gorska roža, Vse manj je dobrih gostiln, vse do Uspavanke za Evo, ki ima na na spletu največ, kar štiri milijone ogledov. Andrej Šifrer, slovenski kantavtor ima za seboj izjemno glasbeno pot. Pot, ki vselej vodi iz srca do srca. Ima pa tudi še eno drugo, manj znano kariero, zaradi katere sva se nedavno srečala v Angleškem pubu, kjer mi je na telefonu najprej ponosno pokazal, kako dobre sladkorje ima. In stekel je pogovor o Andrejevem diabetesu, o katerem javnost bolj malo ve, je pa pri njegovem vodenju prav tako uspešen kot v glasbeni karieri.

Tekst in foto: Darja Lovšin

Andrej, a se bova kaj spomnila, kdaj in kje sva se, pred mnogimi leti, spoznala?
Lahko, če tebi ni zoprno. Spoznala sva se na taborjenju v Fažani, kamor sem hodil s taborniškim odredom Stražni ognji. Zame je bilo tisto obdobje zelo pomembno, čeprav se tega nisem zavedal, namreč kasneje, ko sem začel nastopati, nisem imel pred občinstvom nobene treme, ker sem pred taborniki nastopal vsak večer s svojimi pesmimi.

In tam smo letovali tudi mi, mladi novinarji iz mladinske redakcije radia, kjer sem tedaj sodelovala pri Pionirskem tedniku in sem te tako spoznala skupaj s tvojo kitaro, s katero si bil nerazdružljiv. Meni si se zdel kar frajer.
Ha, ha, pa se nisem tako počutil, tam sem bil namreč kot taborniški vodnik, vendar pa nisem bil najbolje teoretično podučen, ampak mi je kitara malo pomagala odpirati vrata.

Si pa bil ambiciozen, ali ne?
Sebe ne vidim kot ambicioznega, prej sem bil bolj sramežljiv, kitara mi je bila v pomoč, da sem se lahko postavil pred ljudi in kar je pomembno, da sem se naučil publiko gledati v oči.

Si pa tudi avtor besedil, kdaj si začel pisati pesmi?
Ti se morda ne spomniš, ampak sem že tudi pri tabornikih pisal pesmi, predvsem pa sem poslovenil od Beatlov hit Obladi, oblada. In sicer: Ko smo se v Fažano pripodili mi, so stlačili v vodo nas takoj, sprva smo se malo čudno gledali, ampak koj spoznali smo se med seboj, obladi oblada hej, Fažana je res prima krej.

Se pravi, na začetku so bili Beatli?
Beatli, Stonesi, Kinksi, tudi Cliff Richard s Congratulations, takrat ni bilo tako velike razlike med rockom in popom. Pa Hermans Hermits, se spomniš (zapoje) No milk today, my love has gone away?

A veš, da se mi zdiš še vedno tako ... mlad.
Ah, kaj čmo, duša je mlada, samo material je malo bolj utrujen. Bili so res lepi časi in takrat se je zgodilo, da so prišli v tabor snemat za televiizijo taborniško življenje in so seveda mene porabili, da sem nastopal. In potem so se čez dve leti spomnili name: A se spomniš tistega dolgina, a ga lahko še kej ponucamo? Usodna pa je bila oddaja Pisani svet leta 1975, ko so nagrajene otroke peljali na Vis in so rabili nekoga, ki bi jih zabaval. To sem bil jaz, posledično pa sem jih prosil, če lahko en komad posnamemo v Studiu 13, to je slišal Urban Koder in tako se je zares začelo.

Če se zdaj prestaviva v ta mesec, ravnokar si posnel nekaj zelo zanimivega.
Ja, v današnjem svetu je toliko stvari, ki nas vlečejo narazen, pravim, da smo ljudje prav s pomočjo družabnih omrežij postali nedružabni in začeli smo lajat drug na drugega, skriti za anonimnostjo brez fotografij, tako smo se sprli med seboj, da sem začutil potrebo po združevanju. Nabral sem ljudi iz glasbenega sveta iz zelo različnih življenjskih obdobij in različnih glasbenih stilov in nastala je pesem z naslovom Zakaj pa ne? Na koncu nastopi še otroški zbor OŠ Stražišče, kamor sem tudi jaz hodil, oni pa predstavljajo prihodnost. Jutri bom to predstavil novinarjem, pridi še ti s Petrom v Cankarjev dom.

Ampak to bo bolj moška družba.
Veš kaj, moški smo pametni, ker mamo dve glavi, občutljivi, zato ker sedimo na dveh jajcih, pa jih ne stremo in skromni, da nam je 10 centimetrov čisto zadosti.

Ob vseh teh dobrih lastnostih pa le ne morete brez žensk, lahko poveš, kako imaš to urejeno?
Z Mirjam se poznava skoraj že deset let, prišla je v moje življenje z nekimi znanji, za katera nisem vedel, da jih ima. V prvi vrsti je nekdo, ki ga imam rad, kasneje pa se je pokazalo, da ima tudi izredne organizacijske sposobnosti, Ko sem leta 2019 imel koncert v Cankarjevem domu, in sem iskal nekoga za povezavo med odrom in zaodrjem je rekla: Jaz sem pa mislila, da bom to jaz. Sem rekel: Ne, ti boš kot vse prejšnje v prvi vrsti sedela. Ampak je rekla, da jo to ne zanima in je vstopila v izvedbo ter vodila v zaodrju stoenajst nastopajočih. Odtlej dela zame vse, od sklepanja pogodb do dogovorov z ozvočevalci. Kako drugače je, če v tvojem imenu to dela nekdo drug, ona lahko vedno reče: To moram pa še Andreja vprašat. Mirjam je res prišla ob pravem času.

To si pa res lahko srečen.
Res sem, saj je tudi moja bolniška sestra, ob tem, da ima veliko svojega dela, je direktorica mladinskega centra v manjšem kraju, doma ima pa še najstnika, sem pa tudi jaz zdaj v četrti puberteti.

Ali živita skupaj?
Ne, ker ima delo in otroka v Velenju, tako da sva 120 kilometrov narazen.

Otroke pa imaš tudi ti in verjetno si že tudi dedek?
Imam tri otroke, Martina, Evo, potem je petnajst let pavze in najmlajšo Koro, ter šest vnukov, od tega tri deklice in tri dečke. Martin je poročen s krasno gospo Julijo in imamo tri vnukinje Frido, Eleno in Ivono. Med počitnicami sta peljala punčke, najmlajša ima komaj pet let, okrog sveta, to pa je nekaj, kar jaz ne bi upal. Eva in njen mož David, ki je Prlek, izjemen mož, oče in strokovnjak, imamo res srečo, da so tako fajn ljudje v družini, pa imata tri sinove: Adama, Izaka in Jona.

Ali si morda v četrti puberteti odkril kakšne nove talente, za katere nisi vedel, da jih imaš?
Ne vem, če veš, da sem pred tremi leti izdal roman Volkovi, ki govori o glasbeni skupini. Knjigo je nekaj časa stala, dal sem jo prebrat par ljudem, pa ni bilo posebnega odziva, potem pa me je nek založnik vprašal, kdaj bom izdal avtobiografijo? Sem rekel, da nimam namena, ker bi vse po resnici povedal, kar pa ne bi bilo dobro, ker bi preveč ljudi prizadel, kakšne pa celo užalil, da pa sem napisal roman, ki ni nikomur prav všeč. Želel je, da mu ga pošljem in – to je pa že druga zgodba, skratka prodanih je bilo 2.500 izvodov, kar je menda dobro.

Dajva zdaj še kaj o tvojem diabetesu povedat, kakšno terapijo imaš?
Zdravim se s tabletami (Gliclada in Syniardi), imam pa najboljšega diabetologa, kar mi veliko pomeni.

Takole na prvi pogled sploh nisi tip za diabetika, ko si tako suh, kdaj pa si dobil diagnozo?
Spomnim se, da sem nekoč pred več kot desetimi leti, padel v nekakšno pol komo, na urgenci so me nekaj gledali, nič jim ni bilo jasno, potem pa sem rekel: Kaj pa, če je cuker? Na to še pomislili niso, vendar moram reči, da je moja mama bila diabetik in tudi brat ima diabetes. Mislim, da gre za genetsko zadevo, ampak moj doktor noče o tem nič slišati. Je pa najboljši zdravnik na svetu, ne vem, če mu bo to prav, ampak bom kar povedal, to je dr. Andrej Janež, predstojnik endokrinološke klinike UKC. Vidiva se na tri mesece, ko imam kontrolo.

Ti je on tudi predlagal, da greš na senzor?
Tako je, čeprav sem se kar dolgo upiral. Sedaj pa sem zelo zadovoljen, ker lahko na telefonu vsak čas spremljam gibanje krvnega sladkorja, včasih še ponoči pogledam. Poglej tole, kako lep rezultat, 90 % časa imam sladkor v želenem območju in to po dopoldanskem obroku.

Kakšne pa imaš jutranje sladkorje?
V zelenem. Ko takole gledaš gibanje krvnega sladkorja, se lažje odpoveš hrani, ki bi ga dvignila. To je res dober motivacijski dejavnik, vidiš, da si bil »priden« in to je motivacija. Zdaj, denimo, pojem manj kruha in raje jem jagode. Pojem jih res veliko, sicer so drage, ampak mi pašejo in me držijo v zelenem.

Kaj pa kislo zelje in repo, imaš rad?
Ja, to je moje, porcija kislega zelja s pol pečenice...

... ampak brez krompirja?
To pa ne, krompir imam tudi rad, pa mi ne naredi tako slabo. Ampak včasih mi pa tako zapašejo sladkarije, zadnjič sem imel sladkor 4 milimole, pa sem takoj en piškot pojedel in sem »zrihtal«.

Ker sva že pri zimski hrani, kako ti pa zima nasploh ustreza?
Bolj zima kot poletje, ker pozimi se lahko bolj napraviš, če te zebe, če pa je vroče, nimaša kaj dosti za naredit. Pozimi tudi igramo tenis v dvorani, kar mi je izredno všeč, kot igra in kot druščina. Ko se dobimo, rad povem kakšno šalo, pa tudi na nastopih, ker ljudje pridejo majčkeno trdi in se sprostijo, ko se nasmejejo.

Kje pa preživljaš poletja?
V Medulinu, sicer nisem jaz kakšen poletni človek, ampak tam imam svojo teniško druščino, svoje pijance ...

Samo, ti pa ne smeš veliko pit.
Ja, no, kakšen kozarec cvička pa lahko. Dovolil mi ga je moj zdravnik, ki je rekel: Cviček pa lahko. Jaz sem pa to prevedel v »kolikor ga lahko.«

Sva že pri koncu, ali sva vse povedala?
Ne še čisto, povabim vas lahko še na turnejo Po pol stoletja igranja in petja, ki bo trajala dve leti, vrhunec pa bo dosegla januarja naslednje leto s koncertom v Cankarjevem domu.

Uf, to pa so brzice!
So, ja.


Prvi dve fotografiji je avtorica Ksenija Mikor, koncertno pal Milan Marič.