Zelena luč za opolnomočenje

Tekst: mag. Nina Mazi,dr.med.

O opolnomočenju večina bolnikov z diabetesom še vedno ne ve dovolj. Mnogi zanj sploh še niso slišali. Ideja opolnomočenja (angl. empowerment) se je v prejšnjem stoletju rodila na novi celini. Pred dobrimi dvajsetimi leti sta jo predstavila ameriška strokovnjaka, dr. Robert Anderson in dr. Martha Funnell.

Poudarjati sta začela, da je sladkorni bolnik središče obravnave in terapije, pa tudi preventive in rehabilitacije. Ne zdravnik in njegovi sodelavci, farmacevtska industrija, zavarovalnica ali nekdo tretji, marveč bolnik, diabetik je ključna oseba vsega, kar se dogaja v diabetološki teoriji in praksi. Za učinkovito obvladovanje in uspešno sobivanje s sladkorno boleznijo, bolnik potrebuje spodbudo, znanje, izkušnjo, nasvet, varnost, pomoč in podporo. Ni diabetik tisti, ki mora podpirati farmacevtsko in prehransko industrijo ter diabetološko stroko, marveč nasprotno – oni so tu zaradi njega. Predpogoj za ustrezno obravnavo diabetika in vodenje njegove bolezni je odprto, enakopravno sodelovanje med zdravnikom/terapevtom in bolnikom/diabetikom. V ta okvir pa sodijo tudi njegovi najbližji. V prizadevanjih za obvladovanje sladkorne bolezni sta zdravnik in bolnik enakopravna, a ne (povsem) enakovredna partnerja, saj v odnos vsak izmed njiju prinaša svoje, različno znanje, izkušnje in kompetence. Diabetolog je medicinski strokovnjak in specialist endokrinologije, diabetik pa je največji poznavalec lastnega telesa in duha.

Bolnik je središče dogajanja

V konkretni klinični praksi igrajo opolnomočenje, angažiranje in soodločanje po mnenju strokovnjakov pomembno vlogo ne le pri diabetikih, marveč vseh bolnikih in njihovih. Ustvarjanje okolja, v katerem je pacient (diabetik) središče dogajanja predstavlja pomemben izziv sodobnega obvladovanja kroničnih, pa tudi akutnih bolezni, motenj in poškodb.
Zakaj je opolnomočenje kljub svoji relativno slabi uveljavljenosti tako pomembno? Predvsem zato, ker bolnika spodbuja in motivira, da se aktivira in oglasi, sodeluje in se zavzame zase. Stoji za svojimi izjavami, drži besedo, stori ali skuša storiti, kar je najbolj prav in zanj najbolje. Hkrati pa je nenehno odprt za nova spoznanja, dobre ideje in predloge ter preizkušene modele dobre prakse.
Opolnomočen diabetik/bolnik zna opazovati sebe in svojo okolico, je pripravljen prisluhniti, sposoben razmišljati in presojati ter se odločati v skladu s svojimi vrednotami in prepričanji. Je bolj zavzet, predan in odgovoren ter pripravljen narediti nekaj zase. Hkrati pa ga ni strah preseči ustaljene okvirje in se ozreti za nečim novim, zanimivim in obetavnim, kar bi mu utegnilo koristiti. Opolnomočen bolnik se navdušeno loteva managementa sladkorne bolezni in v njem vztraja tudi v najtežjih trenutkih, ko bi kdo drug že vrgel puško v »sladkorni trs« in se vdal v usodo. Izsledki številnih študij iz EU, Kanade in ZDA pričajo, da diabetiki pogosto ne vzamejo dovolj resno navodil, priporočil, nasvetov in opozoril svojih zdravnikov in terapevtov. Pa ne zato, ker jim ne bi verjeli, marveč ker jih ne znajo sprejeti za svoje, v predpisanem režimu težko vztrajajo in ga smatrajo za prenapornega oziroma neživljenjskega. Če bi pri oblikovanju svojega življenjskega sloga tudi sami aktivno sodelovali, bi bila stvar povsem drugačna. Opolnomočeni bolnik je bolj motiviran in zavzet, potrpežljiv in vztrajen, pa tudi sprejemljiv, prilagodljiv in razumevajoč. Znanstveniki ugotavljajo,da opolnomočenje pripomore tudi k nižji stopnji frustracije in stresa. To v praksi pomeni, da se bolnik ne boji svojega zdravnik/terapevta, saj prevelika mera strahospoštovanja in ostalih nespodbudnih čustev/občutkov dokazano zavira zdravljenje. Prizadeva si za obvladovanje sladkorne bolezni vsak dan in ne le kampanjsko, v času pred kontrolo.

Vključevanje

Opolnomočenju kot pomemben princip stopa ob bok še vključevanje, kar pomeni, da je diabetik (bolnik) od samega začetka aktivno vključen v diagnostični in terapevtski proces. V njem dejavno sodeluje po svojih sposobnostih in zmožnostih v skladu s svojimi ambicijami in potenciali. Mnogim zdravnikom je še vedno lažje odločati namesto bolnika in mu naročati, kaj naj stori in kako naj živi. Prednost opolnomočenja in vključevanja diabetikov in ostalih bolnikov je predvsem učinkovito sodelovanje za boljši uspeh zdravljenja in lajšanje bolezenskih simptomov. Z doslednim uveljavljanjem in spodbujanjem vključevanja in opolnomočenja je mogoče preprečiti in odpraviti ali vsaj olajšati trpljenje, prihraniti čas, energijo in rešiti veliko človeških življenje.