Diabetes tipa 2 in visoke jutranje vrednosti glukoze

Pojavu botrjuje povečano delovanje jeter, ki v tem času pospešeno proizvajajo glukozo. Zakaj se to dogaja ravno pri inzulinsko odpornih bolnikih, še vedno ni povsem jasno, a znanstveniki počasi odkrivajo odgovore.
Najnovejši pregledni članek, objavljen v prestižni reviji Trends in Endocrinology & Metabolism povzema ključne ugotovitve zadnjih let in ponuja smernice za razvoj novih zdravil za sladkorno bolezen tipa 2 pri čemer gre bolezen, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija obravnava kot enega največjih zdravstvenih izzivov 21. stoletja.
Članek je rezultat sodelovanja raziskovalne skupine pod vodstvom profesorja Manuela Vázqueza-Carrera z univerze v Barceloni, strokovnjakov z Inštituta za biomedicino raziskovalnega inštituta Sant Joan de Déu ter španskega nacionalnega centra za raziskave sladkorne bolezni. Sodeloval je tudi profesor Walter Wahli z Univerze v Lausanni.

Cilj je zaviranje prekomerne tvorbe glukoze v jetrih
Sladkorna bolezen tipa 2 je vse pogostejša kronična presnovna bolezen, pri kateri telo ne more učinkovito izkoristiti inzulina. Posledica je previsoka raven glukoze v krvi, kar lahko dolgoročno poškoduje različne organe.
Pri mnogih bolnikih so jetra še posebej aktivna pri glukoneogenezi, kakor se imenuje proces, med katerim telo proizvaja glukozo iz drugih snovi, denimo, aminokislin ali mlečne kisline. Ta proces lahko do določene mere zavira zdravilo metformin, ki je danes najbolj predpisano zdravilo za sladkorno bolezen tipa 2, hkrati pa tudi najstarejše antidiabetično zdravilo.
A znanstveniki zdaj ugotavljajo, da pri glukoneogenezi sodeluje še vrsta drugih dejavnikov. Ena ključnih novosti je odkritje, da beljakovina GDF15 (angl. growth differentiation factor 15) zavira delovanje tistih beljakovin, ki spodbujajo tvorbo glukoze v jetrih.

»Če bi uspeli povečati raven GDF15 v telesu, bi lahko zmanjšali tvorbo glukoze v jetrih in tako izboljšali uravnavanje sladkorja pri bolnikih,« pojasnjuje prof. Vázquez-Carrera.

Jetra, maščobna bolezen in nova zdravila
Poleg tega raziskovalci ugotavljajo, da na glukoneogenezo vplivajo tudi poti, povezane s signalno molekulo TGF-β. Ta ima pomembno vlogo pri razvoju presnovno pogojene zamaščenosti jeter, ki pogosto spremlja sladkorno bolezen. TGF-β spodbuja razvoj jetrne fibroze in s tem dodatno pospešuje tvorbo glukoze.
Toda ciljano delovanje na le en dejavnik ni dovolj. »Verjetno bo treba razviti kombinirane terapije, ki bodo vplivale na več signalnih poti hkrati,« meni prof. Vázquez-Carrera.
Raziskovalci kot potencialne tarče za razvoj novih zdravil omenjajo več molekul – poleg GDF15 in TGF-β še beljakovine TOX3, TOX4 in druge. A pred uporabo v klinični praksi bo treba preveriti njihovo učinkovitost in varnost.

Metformin je znano, a še ne povsem razumljeno zdravilo
Čeprav je metformin že desetletja zdravilo prvega izbora za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2, njegovo delovanje še ni povsem razjasnjeno. Dolgo je veljalo, da deluje prek aktivacije encima AMPK, a novejše raziskave kažejo, da zavira kompleks IV v mitohondrijih, ki so tisti del celičnega sistema, ki proizvaja energijo. S tem zmanjša razpoložljivost snovi, potrebnih za tvorbo glukoze v jetrih.
Poleg tega vpliva metformin tudi na črevesje, kjer poveča privzem glukoze in spodbuja nastanek snovi, ki v jetrih zavirajo glukoneogenezo. Prav tako spodbuja izločanje hormona GLP-1, ki dodatno zavira nastajanje glukoze v jetrih.
Raziskovalna skupina prof. Vázqueza-Carrera si prizadeva razviti nove molekule, ki bi povečale raven GDF15 v krvi. Če jim to uspelo, bi lahko ne le zmanjšali tvorbo glukoze v jetrih, ampak tudi izkoristili druge koristne učinke te beljakovine.
»Kontrola jetrne glukoneogeneze je zapletena, ker gre za ključni mehanizem preživetja v obdobjih postenja. A prav tu vidimo pomemben cilj za nova, bolj učinkovita zdravila,« sklene Vázquez-Carrera.