Samokontrola ključ do boljšega življenja.

Njegove knjige, ki jih lahko razvrstimo po kategorijah zdravje, religija, duševnost in vera so svetovne prodajne uspešnice, njegovi programi joge pa se izvajajo po mnogih državah. V pričujočem članku z drugačne perspektive kot smo navajeni prepričljivo pojasni, kako je depresija v večini primerov (samo) povzročena s tem, da oseba generira zelo močne občutke in misli.

Če rečem, da ste si sposobni povzročiti depresijo, se zdi, da mi manjka sočutja do ljudi s to boleznijo, toda v resnici se tu nahaja pravo ozadje tega, kar se vam dogaja. Če si povzročate depresijo, ste sposobni proizvesti znatno količino intenzivnih misli in občutkov, vendar v napačno smer. Če nimate zelo intenzivnih občutkov in misli v zvezi s čemerkoli, ne morete postati depresivni. Gre samo za to, da spodbujate misli in občutke, ki delujejo proti vam, ne za vas.
Torej ste dovolj močni, da si povzročite depresijo, razen če niste klinično bolni, kar pa je le majhen odstotek. Pri vseh ostalih gre za samopovzročeno depresijo. Skoraj vsakdo med nami, če bi ga navajali na določen način mišljenja in ga malo »porinili« v težjo situacijo ali preizkušnjo, lahko izgubi svoje duševno ravnovesje in postane klinično bolan. Lahko »znori«, saj vemo, da je črta ločnica med normalnim in nenormalnim zelo tanka. A ljudje vendarle rinejo v to, se denimo zelo jezijo in tako prestopajo zdravo mejo. V resnici veste, da ko se razjezite, prestopate mejo, odtod tudi izraz »znorel sem«, kadar se zaradi nečesa zelo razjezimo.
Dejstvo pa je, da ne znorite zaradi nekoga ali nečesa, temveč preprosto samo znorite. Prestopite mejo normalnega. To lahko delamo vsak dan po malem, recimo, da smo samo za deset minut zelo jezni na nekoga in v treh mesecih se lahko na ta način klinično umorimo. Če se vsak dan tako razjezimo, naredimo korak čez mejo normalnega in se potem vrnemo, a nekega dne se ne bomo mogli vrniti. Takrat bomo klinično bolni
Razumeti morate, da ko se samo za trenutek razjezite na nekoga, ste že klinično bolni, le da še niste dobili potrdila, greste pa v to smer. Mislite, da imate pravico, da se jezite na ljudi, mislite, da je vaš privilegij rinjenje v depresijo, da bi si pridobili pozornost - kar igrajte se s tem, nekega dne se ne boste mogli vrniti nazaj v normalnost. To bo sreča za tiste, ki morajo trpeti z vami, saj vas takrat lahko prepustijo zdravnikom, kar prej, ko ste se še lahko vračali nazaj čez črto ločnico, ni bilo mogoče. Dali vas bodo v institucijo, na zdravila in tako »zvezani« kot žival ne boste mogli več vznemirjati sorodnikov, prijateljev in sodelavcev. Če bi bile institucije za duševne bolezni bolj ljudem prijazne, bi bil verjetno nanje še večji naval, ljudje bi se namerno spravljali v situacijo, ki bi jih pripeljala za zidove psihiatričnih klinik.
V resnici nas že od otroštva navajajo, da se poigravamo z duševno boleznijo. Kdaj smo kot otroci dobili največ pozornosti? Ko smo zboleli, ko smo bili potrti in ubogi, so nas vsi pomilovali, če pa smo od veselja kričali, so se pogosto jezili na nas. Ko smo bili otroci, je bila telesna bolezen v redu, saj nam je prinesla pozornost staršev, ni nam bilo treba v šolo itd. Tako ljudje počasi pridobijo umetnost zbolevanja. Ko se poročimo, pa pridobimo umetnost duševnega zbolevanja, saj, ko nam ni kaj prav, se »postavimo v kot« in kujamo, po malem smo depresivni in ljudje nam spet posvečajo pozornost. A če se bomo to igro igrali dovolj dolgo, se nekega dne ne bomo mogli vrniti v normalno, običajno stanje. In to ne velja le za depresijo, upam si trditi, da je 70 odstotkov vseh bolezni na planetu samopovzročenih. Zatekati se v bolezen ni prav, kar moramo narediti, pač moramo narediti, ne moremo odpovedati sestankov, obveznosti in službe in namesto tega zboleti. Tako kot se telo »nauči«, da zboli vsakič, ko nam kaj ne prija, se navadi tudi tega, da brez problemov preide zoprne situacije. Za to pa moramo vzpostaviti primerne pogoje za zdravje tako nas samih, kakor naših otrok, če jih imamo. Več imamo od tega, če smo radostni, kakor bolni, bolezen se ne izplača in tu moramo razumeti, da lahko svoj um obrnemo v to ali ono smer. Zavedati se moramo, da se tako umska, kakor telesna bolezen ne izplača. Če bi ljudje dojeli, da smo bolj nagrajeni, kadar smo radostni in se veselimo življenja, bi se bolj pravilno ravnali.
Sadghuru, priredila: DARJA LOVŠIN