Zgodovina boja proti diabetesu s prehrano, 1. del

Medicinske razprave iz antične Indije podrobno opisujejo dve bolezni, ki sta bili podobni sladkorni bolezni kot jo poznamo danes: prirojeno in takšno, ki se je razvila kasneje v življenju. Opazili in opisali pa so tudi že “sladkost” urina pri teh bolnikih. Šele na začetku 2. stoletja našega štetja je Aretej iz Kapadokije (81-133 našega štetja) skoval izraz "diabetes".
Bolezen je zelo nazorno in podrobno opisal kot relativno redko, s kratkim in mučnim življenjem, neznosno žejo in nenehno tvorbo urina z značilnim hujšanjem, ki ga je ponazoril z besedami: “meso in okončine se raztapljajo in prehajajo v urin”. Mnogo kasneje, leta 1675 je Thomas Willis (Velika Britanija) dodal besedo mellitus, ki pomeni “medeno sladko” po tem, ko je ponovno “odkril” sladkost urina in krvi bolnikov. Šele 100 let za njim, natančneje 1776 je Mathew Dobson (Velika Britanija) potrdil prisotnost sladkorja v urinu in krvi kot vzrok za njuno “sladkost” in leta 1815 je francoski kemik Michael Chevreal dokazal, da je ta sladkor glukoza. Dobson ni vedel od kod izvira presežek sladkorja, sklepal pa je, da ne nastaja v ledvicah, kot so sprva domnevali, temveč da prihaja iz krvi in ga telo ne uspe asimilirati. Po njegovem mnenju je bila sladkorna bolezen sistemska in ne "ledvična".

Ta ideja je vodila v raziskave diabetesa kot okvare v presnovi ogljikovih hidratov. Francoski zdravnik John Rollo je leta 1798 zmotno sklenil, da je sladkorna bolezen “bolezen želodca, ki nenormalno preoblikuje rastlinska hranila v sladkor”, in kot zdravljenje predlagal omejitev uživanja ogljikovih hidratov. Ta napačni koncept je na glavo postavil Claude Bernard (Francija) leta 1857, ko je odkril vlogo jeter pri sintezi glikogena in trdil, da je sladkorna bolezen posledica prekomerne proizvodnje glukoze. Še kasneje, leta 1889 sta nemška zdravnika baron Josef von Mering in Oskar Minkowski dopolnila Bernardovo idejo in odkrila vlogo trebušne slinavke pri razvoju in poteku sladkorne bolezni. Njuno odkritje je predstavljalo osnovo za izolacijo in kasnejšo klinično uporabo inzulina, ki so jo s svojim izjemnim raziskovalnim delom omogočili Friderik Banting, Charles Best, James Collip in John Macleod leta 1921.

Obvladovanje sladkorne bolezni s prehrano

Starodavni zdravniki niso posvečali veliko pozornosti vlogi prehrane pri zdravljenju sladkorne bolezni. Egipčani so, na primer, že 3500 let pred našim štetjem predlagali prevretek pšenice, kosti in drugih snovi kot zdravilo zanjo. V starodavni Indiji so 2500 let pred našim štetjem za zdravljenje sladkorne bolezni predlagali sveže nabrana žita, kar ni bilo nič nenavadnega, saj so v tistem obdobju nekatere vrste živil predpisovali za zdravljenje vseh mogočih bolezni.
Šele leta 1797 je o vplivu prehrane na potek in zdravljenje sladkorne bolezni prvi razpravljal John Rollo. Njegova dieta je temeljila na mesu in je vsebovala le malo ogljikovih hidratov. Čeprav so se bolniki zelo težko držali takšnega prehranskega režima, je pri tistih, ki so vztrajali, privedla do zmanjšanja simptomov sladkorne bolezni in do izgube telesne mase. Naslednje stoletje je zaznamovalo preizkušanje raznovrstnih diet. Od leta 1913 pa vse do odkritja in uvedbe inzulina za zdravljenje sladkorne bolezni je prevladovala Allenova dieta s stradanjem. Njegov prehranjevalni režim je bil izjemno restrikcijski, z dolgimi obdobji stradanja, ki jim je sledila z maščobami bogata prehrana . Nekaj bolnikov je v času zdravljenja z njegovo restrikcijsko dieto celo umrlo.

Kljub temu, da je bila za bolnike ta dieta skoraj nesprejemljiva in so jo izjemno težko vzdrževali, je bolnikom, odvisnim od inzulina, podaljšala pričakovano življenjsko dobo z 18 mesecev na več kot 5 let. Allen je v svojem znanstveno-raziskovalnem delu poročal o 76 bolnikih, ki so uspeli z upoštevanjem njegove diete ozdraviti svojo sladkorno bolezen. Zaradi odkritja in uvedbe inzulina za zdravljenje sladkorne bolezni so se spremenila tudi prehranska priporočila. Leta 1923 sta zdravnik Murray Lyon in sestra Pybus za svoje bolnike s sladkorno boleznijo začela tehtati živila in šteti kalorije, ter tako vzpostavila prehranske temelje za zdravljenje sladkornih bolnikov. Njuno delo je je bilo hkrati tudi osnova za uveljavitev kliničnih dietetičnih oddelkov v medicinski in kirurški praksi.

Vlogo prehrane pri obvladovanju sladkorne bolezni so močno spodbudile študije o vsebnosti ogljikovih hidratov v živilih konec dvajsetih let 20. stoletja, ki sta jih zasnovala in opravila McCane in Laurence na King's College-u v Londonu. Uvedla in uveljavila sta nove klinično uporabne pojme, kot sta »razpoložljivi ogljikovi hidrati« ter »nedostopni ogljikovi hidrati« - vlaknine in propagirala diete z nizko vsebnostjo razpoložljivih ogljikovih hidratov z dosti vlakninami. Žal je leta 1935 Himsworth ugotovil, da prehrana z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov znižuje občutljivost tkiv na inzulin, zato je neuspešno spodbujal in skušal uveljaviti prehrano z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov. Tri leta kasneje je profesor Dunlop oživil in obnovil prehranske temelje, ki jih je postavil Lyon.

V obdobju od začetka uporabe inzulina do danes se je skozi različne diete za uravnavanje in zdravljenje sladkorne bolezni količina priporočenih ogljikovih hidratov postopno povečevala, medtem ko se je priporočeni vnos maščob zmanjševal. Tako je priporočeni dnevni vnos ogljikovih hidratov leta 1921 znašal 20%, leta 1950 je narasel na 40%, leta 1971 na 45%, leta 1985 na 50% in leta 1996 na 50-55%. Po drugi strani pa se je priporočena vsebnost maščob zmanjšala s 70% leta 1921 in 40% leta 1950 na 35% od leta 1971 dalje. Priporočena količina beljakovin je ves ta čas ostajala bolj ali manj nespremenjena pri okoli 10-15 %.

2. del sledi.

Doc. dr. Lidija Križančić Bombek, univ. dipl. biol.
Inštitut za fiziologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru.