Brigita Langerholc je prva Slovenka, ki je pretekla osemsto metrov pod dvema minutama, nastopila je na poletnih olimpijskih igrah 2000 v Sydneyju in 2008 v Pekingu, vendar se nisva pogovarjali o njenih športnih uspehih. Zanimalo me je, kako se je odločila biti zdrava in se izoblikovala iz bolehne deklice, v žensko, ki lahko danes popelje na pot zdravja in boljšega počutja tudi druge. In to kljub temu, da ji ob začetni diagnozi strokovnjaki niso dajalai veliko možnosti.
Ste rojena Škofjeločanka, veselili smo se ob vaših izjemnih uspehih na dveh olimpijadah, zdaj pa se vaše življenje odvija drugod in v povsem novi smeri.
Ja res, (smeh) od statusa vrhunskega špornika, sem preko statusa samozaposlene uradno prišla do dopolnilne kmečke dejavnosti. Zdaj živimo v Libojah, kjer nas je »našla« kmetija, ko smo iskali več prostora za naša dva konja. Imamo vrt, sadovnjak s starimi jablanami, hruškami, češnjami, marelico itd. Ko smo se preselili na kmetijo, sem začutila, kot da sem prispela domov.
Sedem let ste živeli v Ameriki, kako se zdaj spominjate tistega obdobja?
Dobila sem štipendijo na Univerzi v Severni Kaliforniji, kjer je sicer letni prispevek za študij znašal tedaj trideset tisoč dolarjev, danes pa še več. Kot vrhunski športnici so mi stroške s štipendijo v celoti pokrili. Študirala sem ekonomijo in danes lahko rečem, da mi je dala Amerika širino, saj sem trenirala tako s tistimi iz geta, kot onimi iz premožnih družin, lahko pa sem tudi opazovala izjemno zagnanost azijskih študentov.
V knjigi do Cilja in naprej, ki je izšla lani, izvemo, da ste bili v otroštvu zelo bolehni, za kakšno bolezen je šlo?
Rodila sem se zdrava, vendar je tisto noč leta 1976 v postojnski porodnišnici umrlo pet otrok. Zdaj se je začelo to povezovati z ukradenimi otroki. Vsi, ki so #umrli«, so imeli zapisano diagnozo šum na srcu in tudi jaz sem jo dobila, kar je zelo nenavadno. Mamo so ob porodu vprašali, če ima v porodnišnico kakšnega sorodnika in je pritrdila, da ima teto, kar je, kot zdaj verjame, pomagalo, da me niso odnesli, kot ostalih pet. Ko je Jure Aleksič, ki je pisal mojo avtobiografijo preveril, kaj se je tisti dan zgodilo, je dobil potrditev, da niti eni materi niso pokazali trupelca. Jaz sem dobila neko hudo okužbo z bakterijo, zaradi katere so me odpeljali na infekcijsko kliniko in potem so se sprejemi v bolnišnico kar vrstili, imela sem hudo alergijo in bila na robu podhranjenosti. Bila sem tako suhcena, da so me dali telovadit skupaj z otroki, ki imajo posebne potrebe. Danes vem, da sem imela zaradi vseh mogočih antibiotikov in cepiv popolnoma uničen imunski sistem.
In potem se vam je odprl svet športa.
Sreča je bila, da smo se preselili in me je na novi šoli odkril učitelj telovadbe. Bila sem tako vesela, da sem istočasno trenirala rokomet, odbojko in atletiko in sem se zelo okrepila. Astmo sem sicer še imela, ko sem šla v Ameriko, vendar je tam izginila.
Po skoraj dveh desetletjih športa in materinstvu, ste mati treh otrok, ste zdaj začela novo, tretjo kariero, vendar tudi tudi ni šlo čisto gladko.
Po porodu sem zapadla v hudo poporodno depresijo in med zdravljenjem sem morala počistiti tudi z vsemi potlačenimi čustvi iz časov tekmovanja, ko sem samo drvela iz ene tekme v drugo. V osemnajstih letih se je ogromno nakopičilo, in ko se je to začelo čistiti, dve leti sploh nisem vedela, kako bom.
V obdobju depresije sem imela pogosto nočne more, ko sem sanjala, da sem povsem sama na svetu, prežemal me je grozen občutek osamljenosti. Začela sem iskati pomoč in imela telesno orientirano in psihično terapijo, delali smo s hipnozo in vsi terapevti so mi rekli isto; bila sem v bolnišnici, tam je bil cel kup dojenčkov in potem enega vzamejo, ga nesejo v klet, vsi smo jokali in nekako smo vedeli, da enega nesejo in ga na bo nazaj. Postalo mi je jasno, da otrok vse čuti, zapis ostane v njem in od tod travme, s katerimi se borimo. Veliko sem brala tudi avtorje, kot je Joe Dispenza, ki so ovrgli teorijo, da smo le produkt genetike. Leta 2018 sem zastavila svoje sedanje delo, saj nisem uspela dobiti službe v športnih organizacijah, kjer sem se prijavila, zaposlovanje je bilo zaprto še zlasti za ženske športnice, vendar sem danes hvaležna, da se je tako obrnilo. Začela sem učiti jogo, za kar imam licenco in predavat po podjetjih in je počasi steklo. Delam tudi relaksacijo z nekaj športniki in dvakrat letno priredim Akademijo za ženske, kjer predelujemo specifično žensko problematiko.
Zanimate pa se tudi za, kot pravite »svete rastline« in imate izkušnjo s halucinogeno ajuasko, kaj vam je »povedala«?
Pokazala mi je, kakšni so v resnici ljudje okoli mene, komu lahko zaupam in komu ne. Kazalo mi je tudi, kako ljudje, ki imajo stalno prižgan radio, oziroma živijo v trušču, izgubljajo energijo, videla sem spake, človeške vampirje, tako sem z obreda šla objokana, češ, zakaj sem morala vse to videti. Pri obredu z ajuasko je zelo važno, da so v skupini v redu ljudje in ga vodi zaupanja vreden šaman.
Kaj bi kot motivacijska govorka svetovali ljudem, ki so v hudi stiski in ne vedo, kako naprej?
Vedno je treba gledat samo en korak naprej, ker je vsega skupaj lahko enostavno preveč, včasih tudi telo ne zmore. Bistveno pa je, da se, ko smo v stiski, nekomu zaupamo.
