Mitohondriji in kronična utrujenost
Kaj je to mitohondrijska disfunkcija, sem se začela spraševati, ko sem leta in leta doživljala, da me gibanje ni napolnilo z energijo, kot večino drugih, ampak mi jo je namesto tega dokončno pobralo? Po gibanju se nisem počutila sveža in čila, ampak kot ožeta limona, od katere je ostala samo lupina.
Tekst: BARBARA GROS, strokovna recenzija: doc. dr. Lidija Križančič Bombek
Res nenavaden pojav ob dejstvu, da sem človek, ki se izjemno rad giblje in ni depresiven ali anksiozen. Kaj je narobe z napajanjem mojega telesa z energijo, kje je kratek stik, sem se začela spraševati?
Mitohondriji so energetski centri v celicah našega telesa, ki proizvajajo energijo. Zakaj se zgodi, da potem, ko energijo za nekaj potrošim, moji mitohondriji telesa ponovno ne napolnijo? Zakaj smo nekateri na smrt utrujeni mesece in mesece in ne pridemo k sebi, drugim pa se to ne dogaja?
Kaj se z mitohondriji dogaja, sem se začela spraševat pred leti, ko sem mitohondrijsko disfunkcijo doživela.
Spoznala sem veliko ljudi s sindromom kronične utrujenosti in ugotovila, da ima večinaneke medicinsko zelo nedoločene, a življenjsko ovirajoče intolerance. Laična literatura je opisovala intolerance kot neke vrste lažje atipične alergije. Ko sem začela raziskovat globlje, sem ugotovila, da temu sploh ni tako.
Intolerance niso alergije, ampak so manko encimov za razgradnjo rzličnih snovi v telesu. Inzulinska odpornost, denimo, je v resnici neke vrste intoleranca oziroma zmanjšana sposobnost vstopa in presnove glukoze v celicah, zato se ta zadržuje v krvi v dosti višjih koncentracijah kot pri zdrvih ljudeh. Pri laktozni intoleranci primanjkuje encimov za razgradnjo laktoze, laktoza se ne razgrajuje kot je treba. Pri bolnikih s celiakijo, primanjkuje encimov za razgradnjo glutena. Pri pomanjkanju encima biotinidaze, telo ne more uporabiti vitamina biotina, ki ga zaužijemo s hrano, itn.
Intoleranc je mnogo, stroka pa jih nekoliko bolj natančno pozna le nekaj. Vsem je skupno, da se neka snov v telesu ne presnavlja ustrezno, zato ostaja nerazgrajena ali presnovljena v škodljive produkte, ki povzročajo škodo kapilaram ali tkivom. Nezdravljenje teh bolezni vodi v hude posledice, v skrajnih primerih v smrt, vselej pa drastično poslabšajo kvaliteto življenja. Pogosto jih celo medicinsko osebje zameša z alergijami in pacientov ne jemljejo resno.
Sama sem od nekdaj imela hude intolerance na vso možno kemijo, plesni in toksine. Čim sem prišla v bližino kakršnekoli kemije, četudi je nekdo nosil parfum ali sem zavohala premočen prašek, sem dobila čez nekaj ur ali čez pol dneva, vsekakor pa z zamikom, zatečene dihalne poti in migreno, pojavila se je tudi ekstremna utrujenost, kot da se telo bori na življenje in smrt, pogosto sem pristala celo na urgenci zaradi otečenih dihalnih poti in reakcij. Vsi testi za alergije so bili seveda negativni, saj sploh ni šlo za alergije, temveč manko encimov za razgradnjo kemičnih snovi. Čutila sem tudi ekstremno izžetost, izčrpanost in nezmožnost napolniti se ponovno z energijo.
Začela sem študirati vse možno o tem, kaj se z mano dogaja, zakaj moje intolerance onesposobijo moje mitohondrije, da enostavno ne delujejo, kot je treba. Srečevala sem se z množicami bolnikov, soborcev v teh mojih mnogih letih raziskovanja, govorila s tisočimi širom sveta, želela vedeti natančen mehanizem, primerjala dogajanje, govorila s številnimi zdravniki ure in ure, ter preštudirala gore strokovne literature. Začela sem razmišljati o tem, kako sploh dobimo energijo, kakšen je mehanizem naših teles, kako se energijo ustvari.
Vse se začne pri fotosintezi. Ko sem še učila, sem vedno rekla otrokom, da so rastline prave čarovnice. V zelenih listih imajo nekaj podobnega tovarni, kjer samo s pomočjo sonca same proizvajajo hrano zase in za vsa živa bitja. Vodo, ogljikov dioksid in sonce, na nek način zapakirajo v paketek, imenovan glukoza. Poleg tega, kot stranski produkt te proizvodnje sladkorja, nastane še kisik. Ljudje potrebujemo tako hrano iz tega paketka, kakor tudi kisik. No, kaj ni čarobno, kar počno rastline? Delajo zase in še za nas. Brez njih nas ni.
Kako pa mi, ljudje, sploh lahko živimo? Kako dobimo to energijo? Prek hrane, kajne, vsaj tako so mene učili. Mi si ne delamo sami hrane. Hrano moramo pojesti. Ta hrana ne gre samo skozi naš prebavni trakt, tam se sicer res razgrajuje, ampak dejansko pride v vsako celico našega telesa. Kako se to, da hrana pride v celico, v praksi zgodi in zakaj sploh rabimo hrano?
Ta »paketek glukoze«, o katerem smo govorili, da ga rastlina naredi sama v listih, potrka na vrata naše celice. Na vratih celice je inzulin, ki dela kot vratar, ter spusti paketek glukoze v celico. Paketek vstopi v mitohondrije v celici. Torej v naše »tovarne energije«.. V mitohondrijih poteka veliko encimskih reakcij, v katerih se paketek glukoze, ki je sestavljen, če se še spomnite, iz vode, ogljikovega dioksida in sončne energije, počasi, korak za korakom, razgrajuje na manjše in manjše dele – vse z namenom, da se sončna energija, ki je ujeta, vkleščena in zelo učinkovito zaprta v glukoznem paketu, sprosti v nas. Slednje se zgodi v zadnjem delu, ki se mu reče sinteza ATP. Tam pa se, energija iz kemijskih vezi, dobesedno sprosti nazaj iz tega »paketka« ki ga je rastlina naredila v svojih listih, v naše telo. Ne en, temveč veliko paketkov energije. Tako pridobivamo energijo za življenje. Zato potrebujemo hrano! Iz nje dobimo energijo, od katere zelo očitno živimo. Seveda kemija to razlaga malo drugače in bolj zapleteno, namreč, da se energija pretvarja iz ene oblike v drugo, ampak to niti ni tako pomembno. Pomembno je, da veste, da se sončna energija sprosti iz hrane v naših mitohondrijih.
Vendar s tem proces v mitohondrijih še ni zaključen. Po tem procesu je v mitohondrijih zelo veliko vodikovih ionov, celica je tako nabita z njimi, da nujno potrebuje nekaj, kar bi protone nevtraliziralo. Zato vstopi v celico kisik, ki se poveže sprotoni, da jih nevtralizira. Nastane voda.
Zato dihamo, kajti potrebujemo kisik, ki gre čez 100.000 kilometrov kapilar v našem telesu, in pride v vsako celico telesa. Kisik je pogoj, da mitohondriji, energetski centri, sploh lahko delujejo. Brez kisika nobena celica ne more dolgo živeti, ker mitohondriji ne morejo delovati. Brez kisika ne morejo ustvariti dovolj energije.
Kaj ni fascinantno?! Ste dobro prebrali, kaj nam da energijo? Sonce! Energija sonca od zunaj pride v nas. In to je za nas enako, kot je za avto bencin ali nafta. Kisik pa ohranja naš motor, torej mitohondrije žive. Na to delujemo. Uau, zakaj mi tega nikdar niso na tak način povedali, sem se spraševala dolgo časa.
Tako je pri zdravem človeku.
Kaj pa se zgodi s človekom, ki ima stalna vnetja v kapilarah od intoleranc, ko ima mitohondrijsko disfunkcijo? Kaj, če so kapilare pri meni tako vnete, ker nimam encimov za presnovo nekih fitofarmacij in kemije v zraku, vodi, hrani, da kisik ne pride v dovoljšni meri skozi kapilare? Mitohondriji, ki ne dobijo dovolj kisika, se okvarijo. Ne zmorejo normalno naprej delovati, zaprejo vrata in se poskusijo obnoviti, predvidevam, saj tako načeloma deluje vsaka celica. Mi pa smo utrujeni in nas boli povsod tam, kjer v telesu ni dovolj oskrbe z energijo, oziroma kisikom. In ne glede na to, koliko se gibljemo, naši mitohondriji še kar ne delujejo, ker niso dobili kisika zaradi vnetij v kapilarah – kajne? In to verjetno velja za vsak mitohondrij v predelu, kjer so kapilare vnete zaradi nečesa nerazgrajenega. Celice se resda obnavljajo, a kaj, če so kapilare vnete na veliko kilometrih in to neprestano? Je morebiti to vzrok naši izžetosti in nezmožnosti polnjenja z energijo?
Ali so torej krive intolerance na vso možno kemikalije, plesni in podobno, čemur se v moderni družbi ne moremo izogniti? O tem, zakaj manjka kisika v celicah in posledično slabem delovanju mitohondrijev, ni veliko raziskav. Se mi pa zdi pomembno opozoriti na ta vidik bolezni, saj lahko bolniki v povezavi s stroko, ustvarjamo boljše načine zdravljenja. Pomembno je, da sodelujemo in svoja opažanja posredujemo naprej, skupaj smo tim.
Pa se poglobimo še malo bolj; naša celica je okvarjena, ker ne dobi dovolj kisika, »ve«, da bo posledično umrla, če zadeve ne uredi. Ali mislite, da bo, če kakšen paketek glukoze potrka na njena vrata, paketek spustila notri, ko je tako bolna? Bi vratar (inzulin) v tako okvarjeno celico sploh kaj spustil?
Poglejmo samo zelo bolne ljudi, ali tiste, ki umirajo, navadno ne spustijo nobene hrane vase, kajne? Tak je obrambni mehanizem telesa.
Morda pri diabetesu tipa 2 pride v nekaterih primerih do pomanjkanja kisika v celicah zaradi vnetij kapilar iz zelo različnih razlogov (kemikalije, fitofarmacija v hrani, vodi, okolju, plesni, antibiotiki v hrani, vodi….) in zato celice ne zmorejo presnavljati in namensko ne spustijo glukoze vase, ker so v fazi zdravljenja.
Morda je to v srži »odpornosti na inzulin«. Sprašujem se, zakaj je toliko diabetesa in mitohondrijske disfunkcije? Česa je več v okolju, česar včasih ni bilo? Nisem ne znanstvenik, ne zdravnik, pišem zgolj iz izkušenj bolnikov, saj sem predsednica združenja bolnikov, od katerih imajo mnogi tudi mitohondrijsko disfunkcijo. Ugotavljamo, da v hudih fazah intoleranc mnogi dobijo inzulinsko rezistenco. Zato se sprašujemo o različnih možnostih. Ne vemo, kaj je v resnici vzrok, poznamo pa škodljive vplive toksinov in kemikalij ob manku encimov za njihovo razgradnjo. V tej smeri ni raziskav, niti zanimanja strokovnjakov in o vplivu na kapilare ne ve veliko niti medicina. Menim, da je to odprto polje, kjer lahko iščemo vzrok naši utrujenosti in mitohondrijski disfunkciji.
