To je pomemben trenutek, ki pa v sebi nosi manjšo past. Utegnete namreč razmišljati na preveliko.
V športu smo včasih temu rekli imeti prašičje oči. Recimo na mreži pri tenisu, ko z silo zabiješ žogico misleč, da bo šla zagotovo v nerešljiv kot za nasprotnika toda vedno znova pristane v mreži.
Pogosto se tudi precenimo. Tudi, če ne telovadim, se bom kar prijavil za maraton. Če je moj sladkor v območju 40 % bom šel kar na 100 %. Shujšal bom za 30 kilogramov v enem letu. To so nerealni cilji. Razmišljati »na veliko« lahko včasih vzpodbudi motivacijo, še pogosteje jo zatre. Ko je gora previsoka za splezati nanjo, lahko ali sploh ne začeti plezati, ali pa hitro obupate.
Zato je pametnejše razmišljanje "manj in konstantno" kot "veliko in poredko«. Raje naredim 10 minut vadbe 7 krat na teden v primerjavi s 70 minutami enkrat na nedeljo. Za novo geslo si vzemite "pet minut premaga nič minut.", saj to ne deluje samo pri vadbi ampak povsod: pri učenju, branju, tudi počitku. Ko se nekaj zdi enostavno in dosegljivo ne potrebujete dodatne motivacije, saj se uspeh zdi bližje.
Zakaj je določanje majhnih mejnikov in procesnih ciljev tako pomembno pri spreminjanju navad diabetika. Z majhnimi mejniki si določite cilje, osredotočite se na konstantnost in rutino, ne na rezultate.
Kateri pa so lahko manjši, procesni cilji in kateri veliki?
• "Do 15. februarja zmanjšajte A1c za 7%."
• "Naredite vsaj 15 smučarskih dni na sezono.
• "Preverite glukozo v krvi pred obrokom in 2-3 ure po njem ter ukrepajte pri vsakem neželenem rezultatu."
• "S kolesom se vozite npr. ob torkih, četrtkih in sobotah."
Vsi opisani cilji so pomembni, vendar so različni. Prva dva sta namenjena končnemu izidu, tretji in četrti pa sta procesna.
Veliko ciljev se osredotoča na rezultate in in zide: kaj je moj končni cilj? To je lahko dobro za motivacijo, vendar je sama pot pogosto preveč nejasna. Ti cilji končnega izida vsa lahko tudi potrejo, če jih ne izpolnite. Zato se je morda bolje osredotočati na procesne, vmesne cilje kot nujo po dosegi rezultata ciljev: vmesni korak, da nekaj naredim, ne pa na potrebo po doseganju rezultata. Nekaj podobnega kot pregovor, da je potovanje enako pomembno kot cilj – »Potuješ da greš« so peli Pankrti.
To je miselnost potovanja, ne ciljna vizija. Na primer, preverjanje krvnega sladkorja pred in po vsakem obroku ali vožnja trikrat na teden s kolesom. Ponavljanje teh dejanj lahko vodi do izpolnitve višjih ciljev, kot je znižan A1c in doseženih 1000 kilometrov na leto, ki so se na začetku zdeli tako grozni.
Ključ do uspeha je seveda izbira pravega procesa. Kateri vmesni koraki bodo pripomogli k izpolnitvi mojega višjega cilja? Kateri posamezni korak bi, če bi bil dosledno opravljen, najbolj vplival na moj višji cilj?
Včasih je najtežje začeti in verjetno se boste pogosto vprašali:
"Kateri je najmanjši korak, ki ga lahko storim zdaj, da grem naprej, da začnem s s spremembo?"
Čeprav ste mora nemotivirani se morate prisiliti v razmišljanje: na primer, kaj lahko storim v naslednjih 5 minutah? Ko se bom vozil na delo? Kaj bom delal popoldne? Kaj bom počel cel teden? Narediti ta majhni korak, tudi če je zelo majhen je ključno in lahko povzroči učinek snežene kepe - iz male kepice se na cilj privali velika snežna gmota.
Potovanje dolgo 1000 kilometrov se začne s prvim korakom:
Tukaj je nekaj primerov:
• Pojejte dodatno enoto zelenjave ob prihodnjem obroku.
• Takoj pojdite na petminutni sprehod po bloku ali okoli hiše.
• Oblecite si telovadna oblačila.
• Danes še enkrat preverite svoj sladkor v krvi.
• Zjutraj umirjeno in osredotočeno dihajte eno minuto.
Bistveno je, da potem ta korak ponavljate, da bi dobili zagon in motivacijo in začutili napredek, ki bo prišel in rezultiral s še večjo motivacijo za končni uspeh.
Droben korak, ki ga dejansko naredite, vedno premaga ogromen korak, o katerem sanjate, a ga ne naredite nikoli. Vprašajte se: "Kateri je najmanjši korak, ki ga lahko naredim zdaj in bo služil k izpolnitvi moje vizije ? Če ne boste našli odgovora se lahko tudi s kom pogovorite. Saj veste kako so ljudje radodarni z nasveti.