18.06.2014

Avtor vprašanja:

Ana G.

Imam dve vprašanji:

1. ali se pri bolezni (angina, viroza, vnetja...) sladkor poveča v času bolezni?

2. rada bi shujšala, pa ne vem kako, nikakor mi ne uspe. Imam diabetes 2 in jemljem insulin zjutraj in zvečer po 37 enot. Diete se zelo držim, ampak kile pa nič dol, kvečjemu gor. Kaj naj naredim? Komot bi bila brez hrane ali pa na minimalni hrani ampak pri inzulinu pa najbrž to ne gre. Kako naj se lotim tega? Z manj kilami bi tudi inzulina rabila manj, samo kako naj se tega lotim, da ne bo kaj narobe? Kak nasvet? lagv
� it@����Navadno zadostuje, če dodajamo inzulin na 2 do 3 ure po 0,1 E / kg TT (pomeni za 80 kg težkega človeka po 8 E) in se stanje uredi v nekaj dneh. Povsem pa se uredi po 2 do 3 tednih, enako kot sedimentacija, na primer.

Odgovor strokovnjaka:

1_BOLEZEN: vsak stres, ne samo bolezen, sproži seveda odgovor našega telesa. Odgovor je kompleksen, sodeluje več hormonov in vnetnih dejavnikov – zato dobimo vročino, zato nam razbija srce in podobno: seveda ta odgovor vključuje tudi porast krvnega sladkorja, da ima telo na voljo dovolj energije (podobno poraste sladkor pogosto prve pol ure ob fizični aktivnosti). Normalno se to navzven nič ne pozna, saj telo samo kompenzira in izloči ustrezne hormone, tudi inzulin. Če pa je nekdo bolnik, pa je ta regulacija seveda slabša in bolnik mora sam dodatno intervenirati in ustrezno povečati število tablet ali inzulinsko dozo, da sladkor obdrži v ustrezni meji kljub bolezni. Navadno je zato poraba inzulina tisti dan višja za 30 do 50%, izjemoma tudi višja (npr. pri septičnih vnetjih je faktor 2x do 6x več). Tako bi bil pravi odgovor ta, da BI se sladkor v času bolezni povišal, če mi ne bi USTREZNO odreagirali in sproti prilagodili terapijo. Navadno zadostuje, če dodajamo inzulin na 2 do 3 ure po 0,1 E / kg TT (pomeni za 80 kg težkega človeka po 8 E) in se stanje uredi v nekaj dneh. Povsem pa se uredi po 2 do 3 tednih, enako kot sedimentacija, na primer.

2_glede hujšanja je en problem: škrobna živila so zdrava hrana za otroke in športnike: nek otrok, ki trenira odbojko, ne bo mogel zaužiti toliko mastnega mesa in dati toliko olja na solato, da bi si povrnil kalorije – edina rešitev zanj je, da po treningu uživa kruh in makarone, na primer. Mi drugi, ki nismo preveč športniki, pa lahko uživamo škrob le, če temu sledi fizično delo. Na primer: če za zajtrk pojemo 2 koščka kruha, moramo potem na vrt ali v trgovino (če ne, jemo samo sadje). Če po kosilu gremo na sprehod, jemo tudi krompir in makarone (če ne, samo zelenjavo in meso). Če neka gospa zvečer lika 2 uri, lahko poje 2 jabolki (če ne, naj je le orehe, oreške, mozarelo, olive, paradižnik, lupi arašide itd.). Skratka, škrobnemu obroku MORA slediti aktivnost, ali pa bomo imeli težave z težo in s sladkorjem. Glede inzulina pa ni problem: pojemo toliko, da stoji telesna teža – inzulina pa damo toliko, da stoji krvni sladkor. Nikoli obratno, saj ni potrebe. Saj tudi avtomobila ne »tankamo«, potem pa gremo v Ljubljano in nazaj, da bi ga še enkrat lahko »tankali«. Zakaj le? Pri fizičnem delu lahko avtomatično znižamo inzulin vsaj za 20 % (tudi do 40%). Če shujšamo, pa se zniža inzulin ob razliki 3 do 4% teže (npr. ob 80 kg je 4% 3,2 kg) – torej, ko shujšamo 3 do 4 kg, moramo znižati tudi inzulinsko dozo, seveda za isti učinek na KS.