Dramatično odkrivanje inzulina

Pred dobrimi sto leti bolniki z diabetesom tipa 1 umirali, ker še niso poznali zdravila. Hormon inzulin sta leta 1921 odkrila mlada zanesenjaka iz Toronta, zdravnik Frederick Banting in kemik Charles Best. Le par mesecev po revolucionarnem odkritju, 23. januarja 1922 ga je že prejel prvi človek na svetu. Deček Leonard Thompson je bil že povsem shiran in je umiral zaradi diabetesa tipa 1, s pomočjo injekcij inzulina pa je preživel in doživel prav lepo starost okrog osemdeset let. Pot do industrijske proizvodnje je bila odprta in skoraj hkrati so ga začeli pridobivati v ZDA in na Danskem. Leta 1923 je Friderick Banting za odkritje inzulina prejel Nobelovo nagrado in naziv Sir.

Za današnji čas nepredstavljiv dogovor
Na odkrivanje inzulina so vplivale še nekatere osebe in dogodki, ki pa niso tako v ospredju. Pred očmi javnosti se skrivajo marsikatere zanimivosti in celo kontroverznosti. Prvi korak na poti k odkritju inzulina je bil narejen že leta 1869, ko je nemški patolog Paul Langerhans odkril skupke tkiva na površju trebušne slinavke. Danes jih poznamo kot Langerhansovi otočki, so pa življenjskega pomena, ker so v njih beta celice, ki izločajo inzulin. Dvajset let kasneje je zdravnik Oskar Minkowski v sodelovanju Joshephom von Meringom odstranil psu trebušno slinavko in testiral njeno vlogo pri presnovi. V urinu psa, ki ni imel več beta celic, proizvajalk inzulina, so našli krvni sladkor in tako prvič odkrili fiziološko povezavo med trebušno slinavko in diabetesom. Naslednji prelomni trenutek je bil leta 1901, ko je Eugene Lindsay Opie ugotovil, da so uničeni Langerhansovi otočki ključni za nastanek diabetesa.

Leta 1916 je Romun Nicolae Paulescu dosegel opazen uspeh, ko je psu z diabetesom injiciral ekstrakt trebušne slinavke in s tem zaustavil višanje krvnega sladkorja in celo njegovo normalizacijo. Eksperiment je bil ustavljen zaradi vojne. Tega leta je zdravilo dobilo tudi ime, ki ga danes vsi poznamo – inzulin. Imena se je domislil britanski fiziolog Edward Albert Sharpey – Schafer, ki velja za očeta nove vede endokrinologije, njeno področje pa so žleze z notranjim izločanjem, med katere sodi tudi trebušna slinavka.
Za današnje čase nepredstavljiv pa je dogovor, ki so ga dosegli vsi, ki so sodelovali pri razvijanju inzulina in v patentnem pismu skupaj z Univerzo v Torontu zapisali: »Patenta ne bi smeli uporabljati za noben drug namen, razen za preprečitev odvzema patenta drugim osebam. Ko se bodo objavile podrobnosti o metodi priprave, bo kdorkoli lahko pripravil izvleček, vendar nihče ne bo imel monopola.«

Če za konec sklenem dramatično dogajanje, ki je pripeljalo do odkritja inzulina, si ne morem kaj, da ne bi pomislila na veliko žrtev, ki jo je na oltar človekovega preživetja prispeval njegov najboljši prijatelj, in to ne eden, pač pa veliko njih, pa tudi – najbolj zaželeno nagrado, ki jo podeljuje švedska kraljeva akademija bi po vsej pravici moral dobiti tudi Charles Best, ki je delal v timu z Bantingom. Vendar je bila trhla obrazložitev ta, da je pripadla nagrada Bantingu zato, ker je zdravilo dal pacientu.

Tekst: Darja Lovšin