KATARINA FATUR

Pri desetih letih so njeno življenje zaznamovale tri diagnoze: sladkorna bolezen tipa 1, celiakija in Hashimoto tiroiditis. Lani pa je njena prehrana postala še bolj omejena zaradi alergije na žitarice in intolerance na mlečne beljakovine.


Kakšno je življenje s sladkorno boleznijo tipa 1, celiakijo in Hashimoto tiroiditisom?

Življenje je super. Sicer ni enostavno, saj zahteva nenehno skrb za krvni sladkor in prehrano te izredno dobro organizacijo. Seveda pridejo tudi trenutki utrujenosti in nejevoljnosti, vendar sem se naučila, da sem v takrat prijazna do sebe in ti občutki gredo hitro mimo. Skrb za moje bolezni je sedaj postala že rutina in mi ne predstavlja več tolikšnega stresa kot na začetku. Če bi se osredotočala le na bolezni, bi mi zmanjkalo časa za vse ostale aktivnosti, v katerih uživam. Življenje enostavno obožujem z vsem, kar spada zraven.

Poleg predpisane brezglutenske diete, imaš tudi alergijo na žitarice in intoleranco na mlečne beljakovine, kaj sploh ješ?

Z mamo imava obe celiakijo, tako je naša kuhinja brezglutenska. Kosilo vedno pripravlja tisti, ki je doma in vsi v družini znajo pripraviti brezglutensko kosilo. Ostale obroke si pripravljam sama in zelo redko jem zunaj. Na mojem jedilniku je zelenjava, krompir, meso stročnice in oreščki. Rada imam testenin iz graha, leče ali čičerike, prav tako si sama pečem kruh iz mandljeve moke ali mešanice za hlebček znamke Pajs brez obresti. Namesto mleka in mlečnih izdelkov pijem napitke iz oreščkov in ostale veganske nadomestke. Na mojem meniju je še sadje, ki pa ga pojem precej manj v primerjavi z zelenjavo.

Kako si se sama in tvoja družina soočila z vsemi temi boleznimi?

Najprej smo potočili nekaj solz, vendar smo se kmalu sprijaznili in nismo pustili, da bi nas preveč vrglo iz tira. Manjšo krizo sem doživela ob prihodu iz pediatrične klinike, ko sem se začela privajati na novo življenje s sladkorno boleznijo. To obdobje sem lažje prebrodila ob ljubezni in pomoči družine in sem hvaležna bratu, ki je razumel večjo pozornost staršev meni. Odkar pomnim, sem močna oseba in me diagnoze avtoimunskih bolezni niso ustavile, ampak so me gnale' naprej. Tako sem bila kmalu z mislimi pri konjih in jahanju in se že čez nekaj mesecev udeležila prvega državnega prvenstva v islandskem jahanju.

Zdi se, da so ti konji pomagali k lažjemu soočenju z življenjskimi izzivi.

Ljubezen do konjev sem najverjetneje podedovala od mame, ki je v mladosti tudi jahala. Kot otrok sem bila z mislimi in srcem vedno pri konjih, tako sem pri sedmih letih začela obiskovati šolo islandskega jahanja v Trnju pri Pivki. Pri dvanajstih letih sem dobila svojega prvega konja, izredno energičnega konjička Smirilla, s katerim sva drug na drugega pazila in ob njem sem se vedno počutila varno. Tako sva bila povezana, da je vedel, ko sem imela hipoglikemijo. Skrb za konje zahteva disciplino, kar mi je pomagalo, da sem skrbno pristopila tudi k bolezni. Konji so živali, ki te čutijo, zato sem se z njimi naučila pomiriti samo sebe. Če sem sama živčna, bo živčen tudi konj, kar se nazadnje pozna na rezultatih tekmovanja. Družba živali me izredno pomirja in mi je pomagala prebroditi težja obdobja. Ko sem bila mlajša, sem se ob slabem dnevu vedno odpravila na sprehod s konjem, s katerim sem se pogovorila o svojih težavah.

Svoje znanje in izkušnje pa tudi predajaš drugim.

V društvu Islandski konji Drskovče sem inštruktorica islandskega jahanja. Leta 2017 smo zgradili lasten hlev in leto kasneje sva z najboljšo prijateljico opravili izpit za inštruktorici islandskega jahanja v Avstriji. Pred štirimi leti sva ustanovili društvo Islandski konji Drskovče. Imamo sedem islandskih konjev in število učenk in učencev se z vsakim dnem lepo veča. Naše društvo se lahko pohvali z izjemnimi dosežki, saj smo skupaj z mojo prijateljico in tri najine učenke ter članica našega društva prejele plakete za odlične športne dosežke v letu 2023 v občini Pivka.