Intenzivna telovadba pripelje sladkor v celice in ne ostane v krvi

Pri ljudeh s sladkorno boleznijo je običajno inzulina premalo, da bi zadostil potrebam vseh celic, zato je zniževanje koncentracije glukoze v krvi počasno. Že enkratna telesna vadba izboljša privzem glukoze v mišice, saj aktivira dodatno, od inzulina neodvisno pot in pospeši prehajanje glukoze v celice

Inzulinska odpornost je pomemben dejavnik v patofiziologiji sladkorne bolezni tipa 2 in pridruženih srčno-žilnih boleznih. V njenem razvoju igrajo pomembno vlogo predvsem dejavniki okolja in način življenja, manj pa genetsko nagnjenje. Več kot 90 % ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 je debelih in ima povečano maso maščevja predvsem zaradi nezdravega prehranjevanja in pomanjkanja gibanja.

Iz maščevja se v kri sproščajo trigliceridi in proste maščobne kisline (PMK), ki v skeletnih mišicah in maščobnem tkivu ob razgradnji povzročajo nastajanje reaktivnih kisikovih spojin (angl. reactive oxygen species; ROS; vodikov peroksid, superoksid, hidroksilni anion itd. ). Te zelo rade reagirajo z mnogimi snovmi v celicah ter jih okvarijo ali kemično spremenijo do te mere, da ne delujejo več pravilno. Posledica tega tako imenovanega oksidativnega stresa je zmanjšano število prenašalnih beljakovin za glukozo GLUT4 na celičnih membranah, kar neposredno poslabša občutljivost tkiv za inzulin, saj zmanjša prehajanje glukoze iz krvi v celice. Tako ostaja koncentracija glukoze v krvi zvišana, kar imenujemo hiperglikemija.

Slabšanje občutljivosti tkiv na inzulin

Oksidativni stres postopno in prikrito prizadene vse organe v telesu. Med prvimi je na udaru delovanje srčno-žilnega sistema. Proste maščobne kisline iz maščobnega tkiva okvarijo od inzulina odvisno celično signalizacijo ter preprečujejo normalno širjenje žil in odebelitev njihovih sten, kar vodi v zvišanje krvnega tlaka, nastajanje oblog na žilnih stenah in krvnih strdkov. Pogosti posledici teh procesov in hkrati najpogostejša vzroka smrti sladkornih bolnikov sta srčni infarkt in možganska kap.

Reaktivne kisikove spojine ne okvarijo le signalnih poti znotraj celic, ampak poškodujejo tudi njihove celične membrane. Ob teh poškodbah se sproščajo citokini, signalne molekule, ki na poškodovana mesta privabijo vnetne celice imunskega sistema. To dodatno poslabša občutljivost tkiv za inzulin. Večja kot je količina reaktivnih kisikovih spojin, večja škoda nastaja in inzulinska odpornost nezadržno narašča.
Dalj časa trajajoča (kronična) inzulinska odpornost tkiv spodbudi celice beta trebušne slinavke k povečanemu izločanju inzulina. Ker se inzulinska odpornost tkiv postopno povečuje, se skladno s tem povečuje tudi izločanje inzulina, da bi zadostilo potrebam tkiv po njem. Nastane začarani krog, ki na dolgi rok preobremenjuje celice beta. Te postopoma postajajo izčrpane, izločanje inzulina se prične zmanjševati in sčasoma začno celice beta propadati. Ker so to edine celice v našem telesu, ki izločajo inzulin, tega začne primanjkovati. Posledica pomanjkanja inzulina je slabo prehajanje glukoze iz krvi v celice in dvig njene koncentracije v krvi. Z leti propade vse več celic beta, koncentracija glukoze v krvi nezadržno narašča. Glukozne molekule v krvi se vežejo na beljakovine, lepijo na žilne stene in povzročajo nastajanje oblog na žilnih stenah, kar povzroča dodatne zaplete. Med njimi so zelo pogoste okvare oči, izguba vida in okvare ledvic, saj je v njih kopica zelo drobnih žilic – kapilar, ki jih zlepljene molekule zamašijo. Organi tako ostanejo brez ustreznega dotoka kisika in hranil ter odmrejo. Poškodbe in odmiranje celic na poškodovana mesta privabijo vnetne celice imunskega sistema, ki prav tako izločajo reaktivne kisikove spojine, kar dodatno poslabša stanje in poveča vnetne procese.
Študije kažejo, da nastajanje reaktivnih kisikovih spojin, ki ga povzroči hiperglikemija, vztraja še po tem, ko uspemo pri bolniku uspešno uravnavati koncentracijo glukoze znotraj normalnih mej. Ta fenomen so poimenovali »metabolični spomin« in lahko razloži, zakaj se pri bolnikih s sladkorno boleznijo zapleti povezani s srcem in ožiljem stopnjujejo, kljub vzpostavitvi zdravega načina življenja in zdravljenja.

S fizično aktivnostjo se porablja glukoza

Pomembna preventiva pred razvojem sladkorne bolezni tipa 2 pri ljudeh z inzulinsko odpornostjo, kakor tudi pomembna pomoč pri nadzoru glikemije in pridruženih srčno-žilnih boleznih je vsekakor fizična aktivnost oziroma vadba, saj so skeletne mišice še posebej med fizično aktivnostjo največji porabnik glukoze v telesu. V mirovanju in po obrokih je prehajanje glukoze v celice odvisno od inzulina. Več kot je inzulina, večje število prenašalnih beljakovin za glukozo se aktivira in hitrejši je transport v celice. Pri ljudeh s sladkorno boleznijo je običajno inzulina premalo, da bi zadostil potrebam vseh celic, zato je zniževanje koncentracije glukoze v krvi počasno. Že enkratna telesna vadba izboljša privzem glukoze v mišice, saj aktivira dodatno, od inzulina neodvisno pot in pospeši prehajanje glukoze v celice.

Ta druga pot privzema glukoze iz krvi v celice je za bolnike s sladkorno boleznijo izjemnega pomena, saj je pri njih od inzulina odvisna pot pogosto prizadeta ali celo nefunkcionalna, bodisi zaradi pomanjkanja inzulina bodisi zaradi neustreznega odziva celic nanj, kar strokovno imenujemo inzulinska odpornost. O omenjenih poteh privzemanja glukoze v mišice je že bilo govora v preteklih prispevkih.
Redna aerobna vadba in vadba za moč izboljšata učinek inzulina, znižata koncentracije glukoze, glikiranega hemoglobina (HbA1c) in maščob v krvi ter zmanjšata tveganje za srčno-žilne zaplete. Predvsem aerobna vadba na dolgi rok znižuje tudi krvni tlak.
Po priporočilih Evropskega kardiološkega združenja se bolnikom s sladkorno boleznijo priporoča 150 minut zmerne ali 90 minut intenzivne aerobne vadbe tedensko. Dobrodošlo je predhodno posvetovanje z osebnim zdravnikom, saj je pri marsikaterem bolniku potrebno upoštevati že nastalo zdravstveno stanje in morebitne bolezni, zaradi katerih je potrebna prilagoditev ali omejitev vadbe (na primer obraba sklepov, starost, prekomerna telesna masa, srčno-žilne bolezni, retinopatija, itd.). Za zmerno intenzivno vadbo se smatra takšna intenzivnost aerobne vadbe, pri kateri dosežemo 50 – 70 % maksimalne srčne frekvence. Pri intenzivni vadbi srčna frekvenca sega v območje med 70 – 85 % maksimalnega srčnega utripa. Maksimalno srčno frekvenco najpreprosteje ocenimo tako, da od 220 odštejemo starost osebe v letih (na primer: 220 – 50 = 170 utripov na minuto je predvidena maksimalna srčna frekvenca 50 let stare odrasle osebe). Primeri aerobne vadbe so tek, kolesarjenje, plavanje, hitra hoja, ples, itd. Vadba naj bi bila preko tedna enakomerno razporejena tako, da med posameznimi vadbami ne bi minilo več kot 2 dni. Raziskave so pokazale, da je uspešno uravnavanje koncentracije glukoze v krvi sorazmerno skupni porabi energije med vadbo, pri čemer je pomembna tako intenzivnost kakor trajanje vadbe. Da bi se izognili prevelikemu nihanju koncentracije glukoze v krvi se bolnikom s sladkorno boleznijo priporoča manj intenzivna vadba, ki pa naj traja dalj časa. Glede na raziskave, daleč največji učinek na uspešno uravnavanje koncentracije glukoze v krvi in zmanjšano tveganje za srčno-žilne bolezni zagotavlja kombinacija aerobne vadbe in vadbe za moč. Po podatkih zelo obsežne študije se je tveganje za pojav sladkorne bolezni prepolovilo v primeru 150 minut aerobne vadbe na teden, medtem ko se je v primeru kombinacije aerobne vadbe in vadbe za moč tveganje zmanjšalo za skoraj 60 %. Poleg omenjene vadbe, se bolnikom za zmanjšanje tveganja padcev in zlomov toplo priporoča tudi raztezne vaje oziroma vaje za gibljivost ter vaje za ravnotežje (npr. dvig na prste, stanje na eni nogi z zaprtimi očmi, itd.).

Doc. Dr. Lidija Križančić Bombek, univ. dipl. biol., Medicinska fakulteta UM