Nina Kos: Prvo leto z diabetesom, 2 del.

Stresno življenje pred diagnozo

Nina Kos je v svojem dnevniku strnila vtise, ki so najbolj zaznamovali njeno življenje, potem, ko je komaj dvajsetletna  izvedela, da ima bolezen, o kateri ni vedela prav ničesar. Če že v začetku napiše, da je bilo to prvo leto je bolj razburljivo kot si lahko predstavljamo, ji gre verjeti, saj je bilo to hkrati tudi leto, ko je nosila krono  slovenske Miss Zemlje.

Diagnosticirali so me po štiriurnem čakanju na urgenci, kamor me je napotila osebna zdravnica.  Bila sem  lažja za 10 kg, z začasno zelo oslabljenim vidom in hudo žejo. Zaradi nezavedanja svoje situacije sem v čakalnici spila še dve pollitrski plastenki zelo sladkega soka in tako je prva meritev znašala celih 40 mml/l krvi sladkorja v krvi.
Nenadoma je vse dobilo svoj smisel: hujšanje, oslabljen vid, nezbranost, nezmožnost študija, občutljivost, agresivnost in še kaj bi se našlo zadnje mesece. Sledilo je enotedensko privajanje in edukacija v bolnišnici, kjer sem po starosti močno izstopala. Tam so bili sami starejši ljudje, ki se niso mogli načuditi »tako mlada, pa že s sladkorno«. In verjeli ali ne, tudi jaz se nisem počutila, da spadam tja. Zame je bil to precejšen šok in na začetku se mi je vse skupaj zdelo precej neresnično. Mislila sem, da se bom slej ko prej zbudila iz teh groznih sanj in bo spet vse po starem.

Prvih nekaj dni je bilo posvečenih zniževanju krvnega sladkorja in s tem je seveda prišla volčja lakota.  Sestre so me po večkratnem prepričevanju le uspele prepričati, da si poskusim sama vbrizgati inzulin, kar je bilo zame zastrašujoče. Že od nekdaj sem imela precejšen strah pred iglami in sem vedno gledala proč, ko so me zbadali. Naj povem tudi, da je bila prehrana v bolnišnici katastrofalna in niti ne primerna za diabetike, le da jaz takrat tega še nisem vedela. To sem izvedela kasneje po številni prebrani literaturi in izobraževanju o zdravem življenju. Prav tako je bila prehranska edukacija napačna in zastarela, čemur se po pravici povedano glede na situacijo v zdravstvu niti ne čudim. Po enem tednu sem se vrnila domov s polno vrečko trimesečne zaloge inzulinskih peresnikov, igel, lancet in merilnikom krvnega sladkorja. Imela sem polno glavo novih podatkov o meni prej popolnoma neznani temi in skrbi, kako bom vse to zmogla sama. Vesela sem, da mi je celotna družina stala ob strani in z njihovo podporo sem se uspela prebiti skozi najtežje prve dneve. Vse se mi je obrnilo na glavo in na življenje sem začela gledati popolnoma drugače. Verjamem, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in ima svoj pomen. Tako zdaj tudi več dam na svoje zdravje,  zdravo življenje in ga bolj cenim nasploh.

Zakaj ravno jaz?

Razlogi za nastanek diabetesa tipa 1 še niso dognani, vendar pa sem prepričana, da so naslednje stvari pripomogle k temu, da je moje telo samo od sebe napadlo beta celice v  trebušni slinavki. Moje življenje pred diagnozo je bilo kar se da stresno. Zelo me je prizadela situacija v družini in tako sem se zakopala v neskončno delo. Opravljala sem kar dvoje študentskih del poleg študija. Ob tem pa sem vedno našla čas še za dober žur in neprespane noči. Moja prehrana je bila temu primerna: spuščanje obrokov, hitra in nezdrava hrana. Temu je enkrat moralo biti konec, se strinjate?

Tako sem se odločila, da kljub diagnozi mojega življenja še ni konec. To bom spremenila sebi v prid. Po kakšnih dveh mesecih, ko sem si končno malce opomogla od vsega šoka sem se vrnila v službo, v kateri sem še danes in poteka v dopoldanskem času. To je umirjeno delo v pisarni, kjer si lahko privoščim tudi nekaj ustvarjalnosti in na moje veselje poskrbim za urejeno in redno prehrano. Življenje se je počasi začelo spravljati v tirnice, kmalu, pa so prišli tudi »medeni tedni«. To je obdobje, ki lahko nastopi kmalu po začetku zdravljenja z inzulinom pri diabetikih tipa 1. Takrat je trebušna slinavka pod manjšim pritiskom, kar jo spodbudi k proizvajanju inzulina iz še preostalih beta celic. Napačno bi bilo sklepati, da je diabetes minil, ker ni. Diagnoza se običajno postavi, ko je uničenih približno 90 odstotkov celic, ki proizvajajo inzulin v trebušni slinavki. Uravnavanje krvnega sladkorja je v tem obdobju lažje, saj telo potrebuje manjšo količino dodatnega inzulina, kar  lahko traja nekaj tednov ali tudi mesecev. Pri meni obdobje še kar traja. Trenutno vzdržujem nivo krvnega sladkorja brez bazalnega inzulina in s približno z 1 enoto kratko delujočega inzulina na 10 g zaužitih ogljikovih hidratov. Tudi vpliv fizične aktivnosti ni zanemarljiv. Kakšen bolj aktiven dan ob nizki količini hidratov preživim tudi povsem brez inzulina. Vem, da bo tega obdobja enkrat konec, ampak na to poskušam gledati čim bolj pozitivno. Diabetologinja mi je povedala, da bom potem dobila inzulinsko črpalko in me kar »firbec matra« kako ta stvar deluje.

 

 
 
 
 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.