Nina Kos: Prvo leto z diabetesom, 1. del.

Moje ime je Nina in minilo je komaj malce več kot eno leto, odkar so mi postavili diagnozo diabetes tip 1. Minulo leto je bilo zame kar se da razburljivo in zato sem sprejela povabilo urednice, da ga v nekaj nadaljevanjih delim z vami. Še do pred kratkim sem bila aktualna Miss Earth Slovenije, ki je eno najbolj priznanih lepotnih tekmovanj na svetu in na Filipinih zastopala našo državo na svetovnem izboru.

Potovanje na Filipine

Še zadnji pregled zaloge inzulina, merilnih lističev, glukometra in ostalih manj pomembnih stvari in že sem bila pripravljena na odhod. Prvič sem z letalom potovala sama in imela sem kar malce strahu, da ne bi zamudila kakšnega leta, ostala brez prtljage ali, bog ne daj, se izgubila na letališču. S presedanjem v Frankfurtu in Abu Dabiju je potovanje trajalo triindvajset ur. Že ob pogledu na jedilnik na letalu me je zaskrbelo, kakšna bo moja prehrana dolgih trideset dni na Filipinih. To bo zame velik izziv, sem si mislila, saj se doma prehranjujem kar se da zdravo in sem z jedilnika v celoti izločila predelano hrano, ne jem tudi kruha, izdelkov iz bele moke in vse kar vsebuje gluten. Že vnaprej se mi je stožilo po svežih zelenih smootijih, hladno stiskanih zelenjavnih sokovih in na zdrav način pripravljeni hrani iz ekološko pridelanih sestavin, česar v Aziji ne bo mogoče dobiti.

Pot mi je krajšala ravno prevedena knjiga Brezsladkorna vila, o ameriški balerini, ki je, tako kot jaz, pri enaindvajsetih letih zbolela za sladkorno boleznijo. Zasluga, da smo v Sloveniji, če ne prvi, pa med prvimi dobili to dragoceno pripoved, ki nas popelje tako v svet vrhunskega baleta kot v življenje s sladkorno boleznijo in inzulinom, gre dr. Iztoku Štotlu s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani. Skupaj z njim, balerino Ano Klašnjo in igralcem Matjažem Javšnikom smo noviteto ob izidu lansko jesen uspešno predstavili na tiskovni konferenci v Trubarjevi hiši literature. Meni osebno je dala navdih in samozavest, da  kljub diagnozi zmorem vse, kar mi je v prihajajočih dneh še kako prišlo prav.

Utrujena sem prispela v Manilo pozno zvečer in čakal me je topel sprejem organizatorjev tekmovanja. Odpeljali so nas do hotela, kjer smo tekmovalke najprej imele pouk o vseh mogočih pravilih obnašanja, razdelili so nas v tri skupine in mi dodelili sobo skupaj s predstavnico afriške državice Gabon, daleč najbolj zabavno in glasno punco od vseh. Žal je govorila samo francosko, ampak sva se le uspeli sporazumeti osnovne stvari in se včasih prav do solz nasmejali, ko sva poskušali druga drugi kaj razložiti. Ni bilo veliko časa za počitek, naslednji dan se je že začelo: dolgotrajne vožnje z avtobusi, obiski sponzorjev, naporna slikanja, tiskovne konference in vaje za finalni večer od zgodnjega jutra do poznega večera.

Vstanite, moramo iti!

»Wake up, wake up we have to go! » sem pogosto slišala, ko se je komaj začelo daniti. Včasih sem imela samo nekaj minut, da sem se oblekla vzela najnujnejše stvari, na hitro pozajtrkovala in že smo bili na poti. Še dobro, da smo čas na avtobusih lahko izkoristile za ličenje in nekaj zamujenih ur spanca. Pri samopostrežnem zajtrku nisem imela problemov, saj sem skoraj vsako jutro jedla umešana jajca. Drugače je bilo čez dan, ko so bili obroki zaradi pomanjkanja časa pogosto spuščeni, hrano pa smo dobivale v škatlah, v katerih je bil vsak dan riž, riba ali piščanec v nekakšni sladki omaki, ki mi je povzročila pravi »vlakec smrti« krvnega sladkorja. Do druge hrane enostavno ni bilo mogoče priti, saj iz močno zastraženega hotela nismo smele, biti pa smo morale vedno v skupini. Če je bila lakota prehuda, so nam prinesli čokoladne piškote, ki sem se jim s težkim srcem uprla. Težko bi bilo ustreči vsem več kot sto dekletom  z vsemi muhami in nemogočimi željami. Ko smo v poznih urah prišle nazaj v hotel, je bil telefon za sobno strežbo kljub zasoljenim cenam nepretrgoma zaseden. Če se je kdo slučajno javil, pa je bila čakalna doba za naročilo vsaj dve uri. Zdelo se mi je bolj pametno, da čas izkoristim za spanje, če pa mi je slučajno padel krvni sladkor, sem imela vedno pri roki glukozne tablete, ki so super za prvo silo.

Filipine je opustošila Jolanda

Na Filipine smo prispele le nekaj dni potem, ko je otočje opustošil tajfun Haiyan ali Jolanda, kot so ga poimenovali Filipinci, vzel na tisoče življenj in popolnoma uničil mesto Tacloban. To je bil največji orkan vseh časov, ki je prizadelo 4,3 milijone ljudi in številnim ljudem odnesel vse imetje. Dogodek nas je vse zelo pretresel in poskušale smo narediti, kar je bilo v naših močeh, da bi pomagale. Vsako dekle je iz svoje države prineslo  predmet, katerega izkupiček je bil namenjen pomoči. Jaz sem prispevala čudovito kristalno iz Rogaške steklarne. Obiskale smo tudi prizadeto območje, se z minuto tišine poklonile žrtvam tajfuna in napisale bodrilna pisma za tamkajšnje otroke, ki so v katastrofi izgubili svoje domove in bližnje. To je bil zelo čustven trenutek, ki se mi je za vedno vtisnil v spomin.

Naši dnevi so vseskozi potekali dobrodelno. Obiskale smo nekaj osnovnih šol, kjer smo otrokom predavale o varovanju narave. Sama sem jim, kot vestna ambasadorka kampanje Bodi odličnjak! namenila tudi nekaj besed o sladkorni bolezni in jih malce poučila o njej. Z velikim zanimanjem so opazovali, kako sem si izmerila krvni sladkor in kako je videti inzulinsko pero. Povsod kamor smo prišle, so nas kljub revščini na vsakem koraku sprejeli z navdušenjem in pravim karnevalom, s plesnimi in pevskimi nastopi otrok. Čudovito jih je bilo videti srečne in nasmejane, ko smo se z njimi fotografirale in spregovorile kakšno besedo. Presenetljivo, kako dobro so govorili in razumeli angleško. Udeležile smo se tudi tradicionalnega sajenja dreves in seminarja kjer o tem, kako katastrofalno človeška dejanja vplivajo na naš planet in kako lahko pripomoremo k ozaveščanju.

Solze zaradi glukometra

Ni pa čisto vse potekalo po planu. Tri dni pred finalnim večerom smo vadile na velikem prizorišču. Svoje torbice  s pripomočki za diabetes zaradi plesne točke nisem mogla imeti pri sebi, zato sem jo pustila v bližini. Običajno so naše aktivnosti potekale ločeno v treh skupinah, tokrat pa smo vadile vse skupaj. Vse je potekalo normalno, nato pa je sledil šok. Ko sem si hotela izmeriti krvni sladkor in odprla torbico, v njej ni bilo mojega glukometra. Zagrabila me je panika, pri takšni hrani je bilo praktično nemogoče, da bi si krvni sladkor uravnavala brez glukometra. Poiskala sem vodjo skupine in ji objokana povedala strašno novico. Sprva me sploh ni jemala resno, češ kaj bi kdo počel z glukometrom.
Po dolgem preiskovanju okolice in razlaganju, kaj mi je pravzaprav izginilo, sem naposled le dosegla, da je nekdo odšel v precej  oddaljeno dežurno lekarno po nov merilnik in ustrezne merilne lističe, saj mi moji niso več koristili. Ko sem ga končno dobila, mi je tako odleglo, da me vsakokratno pretvarjanje drugačnih enot sploh ni nič motilo. Kasneje tega večera sem izvedela, da so bile okradene tudi tekmovalke iz druge skupine.
Negativno me je presenetila tudi nestrpnost nekaterih posameznic do drugih deklet, bile so vzvišene in celo rasistično naravnane. To je skrajno neprimerno na takšnih tekmovanjih in predstavljanje neke države v svetu na tak način se mi zdi nedopustno. Sama mislim, da sem Slovenijo predstavila v kar se da dobri luči, kot čudovito deželo z velikim turističnim potencialom, zadovoljna pa sem tudi s svojim finalnim nastopom.

Kljub nekaterim nezaželenim pripetljajem je bil izbor za Miss Earth zame lepa in poučna izkušnja. Pridobila sem samozavest, komunikacijske sposobnosti in se naučila še bolj postaviti zase. Zdaj tudi vem, da moram vedno imeti na dosegu rezervni glukometer.

 Tekst: NINA KOS

Nadaljevanje prihodnjič

 

 

 

 
 
 
 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.