Nordijska hoja namesto zdravil

Pero Brkovič je v 5 letih prehodil toliko kot marsikdo ne prehodi v celem življenju. Ko smo se pogovarjali pred dvorano kulturnega  doma, kjer je zaposlen so ga vsi pozdravljali. Nič čudnega, človek, ki je imel že 39 mmol/l sladkorja v krvi in 150 kilogramov in se jih je odločil izgubljati z nordijsko hojo je pač legenda Zagorja in Delavskega doma in zelo zanimiv in gostobeseden sogovornik.

Gospod Pero Brkovič, bi se prosim predstavili bralcem Dite.

V Zagorju živim že 50 let, ko sem se sem preselil s starši.  V mladosti sem precej boksal, kasneje pa sem to dejavnost opustil, saj mi je žena dejala, da ima tako in tako že dovolj skrbi brez tega. No, do pred petimi leti pa se v bistvu nisem ukvarjal z športom. Takrat se mi je zgodil usodni obisk pri zdravniku v Ljubljani, saj mi je dejal, da imam pred seboj samo še tri leta življenja. Takrat sem imel okrog 150 kilogramov, sladkor 39, okvare na ščitnici…Vprašal sem ga kako naprej, pa mi je dejal, da mi lahko samo povišujejo tablete, ampak, da si lahko največ pomagam sam. Ko sem prišel domov sem se pošteno zamislil in ugotovil, da tako naprej ne gre več.

In se takoj odločili za hojo ali ste na začetku poizkusili še kaj drugega?

Hoja mi ni nikoli preveč ustrezala, pred obiskom pri zdravniku sem sicer šel kdaj z ženo na bližnji hribček, ampak bolj zato, da sem se lahko potem stisnil k njej, saj me drugače ne bi spustila zraven. 
V garaži imam motor in zame je prej veljalo, da, če želim kam, se najprej  usedem na motor in odpeljem do avta, nato pa naprej. No, to je veljalo do omenjenega obiska, po tem pa sem se kmalu odločil za nordijsko hojo. Pri meni ni šlo za strah, da bom mlad umrl, nisem želel svoje žene pustiti drugemu, to je bilo glavno.

Kakšna je razlika med navadno in nordijsko hojo?

Prejšnji teden je bil teden nordijske hoje in v okviru tega sem obiskal kar nekaj zdravilišč, kjer sem promoviral nordijsko hojo. Jaz vedno pravim tako, vsaka hoja je boljša kot nič, vendar če se odločimo resno hoditi, to počnimo pravilno in z čim večjim izkoristkom. Pri nordijski hoji deluje 95 % mišic, na ta račun povečujemo mišično maso in izgubljamo kalorije. Zanimivo je dejstvo, da marsikje na svetu nordijsko hojo predpisujejo na recept. Pri nas jo za enkrat samo priporočajo, ampak tudi to je nekaj za začetek.
Je pa nordijska hoja precej zahtevna in ne pomeni samo, da vzameš palice v roke in hodiš. Ko sem začel hoditi, pameten kot sem, se mi je zdelo da že vse vem, saj sem bral knjige in internet in sem začel hoditi po »nordijsko«. Prijatelj Janez Lipec me je enkrat gledal kako hodim in mi predlagal, da se oglasim pri njem in opravim tečaj, da bom znal pravilno hoditi in se nehal mučiti. Po tečaju sem ugotovil, da je bila moja hoja vse kaj drugega kot pravilna.

Verjetno vam je ob izgubi kilogramov padal tudi krvni sladkor?

Trenutno ga imam od 4,5 do 5,5 mmol/l, zdravnik mi je ukinil tablete in zdi se mi, da glede sladkorja ne bi moglo iti boljše. Pojem tudi kakšno torto in sladkor je še vedno v mejah normale, saj kalorije hitro pokurim. Sicer pa sem danes gledal oddajo kjer so govorili nekaj o moški psihi in travmah ter spolnem življenju in o tem, da sladkarije na njih slabo vplivajo. Po tem sem se odločil, da jih popolnoma črtam. Tudi diabetologinja mi je dejala, da razen, če je ne želim še kaj videti, mi je ni več potrebno obiskovati.

Preden sem shujšal sem na dan pojedel 12 tablet za zniževanje sladkorja, skupaj z tableti za holesterol in druge težave pa 17 tablet na dan. Sedaj pa nobene več!

Na kaj ste se bolj opirali  v procesu izgubljanja teže, na manj prehranjevanja ali na več gibanja? Koliko časa ste porabili, da ste prišli do trenutne teže ?

Hrano imam skoraj 70 % isto, nobene posebne diete nimam, razen tega, da večkrat na dan jem. Pred tem sem dostikrat jedel samo enkrat na dan in še to zvečer, ko se je končal koncert ali kakšna druga prireditev.  Jem vse, kar mi želodec pusti. Da sem dosegel želeno težo sem potreboval skoraj 4 leta. Pred enim letom sem imel samo 62 kilogramov, zato me je zdravnik opozoril, da je to skoraj premalo.

Ste torej kilograme izgubljali samo z hojo ali ste uporabljali še kakšna druga sredstva. Kakšna stroga dieta na začetku ali nadzor zdravnika?

Imam obroček na želodcu, ki sem ga dobil na operaciji želodca. Pomaga, vendar v omejenem obsegu, saj lahko jeste samo dokler vam obroček dovoli, vendar lahko čez dobro uro ponovno jeste. Torej, če ne razčistite v glavi, vam obroček ne bo pomagal. Rekel bi, da mi je dal obroček okoli 40 % pomoči pri izgubi teže, ostalo pa volja in gibanje. V svoji »karieri« sem shujšal že za 500 kilogramov in se zredil za 1000 kilogramov, tako, da sem imel že pred časom veliko borb z težo, tudi najrazličnejše diete sem preizkušal, vendar se mi je vse vrnilo. To je bila posledica nediscipline.

Ob tem, ko ste se začeli ukvarjati z nordijsko hojo kot načinom hujšanja, vam je to preraslo tudi v hobi oziroma bolje rečeno v neke vrste aktivizem, saj ste organizirali tudi dva Pohoda prijateljstva, ki sta imela tudi družbeno noto.

Za tak podvig je pomembna, poleg kondicije seveda, psiha. Kdor  se ne pripravi v psihološkem smislu na tak podvig mu ne bo uspelo. Prvi pohod sem naredil v 11 dneh. Lahko bi ga tudi skrajšal, tako kot drugega, pa sem se odločil, da ne. Pohod je potekal po Sloveniji,  Hrvaški in Bosni oz. Republiki srbski in na njem sem želel združiti bivše narode Jugoslavije ter predstavit tudi našo občino. Na pohodu sem dobil veliko novih prijateljev, veliko sem videl in doživel, tako, da mi ni žal. Pohod je bil tudi finančni zalogaj, vendar če primerjam kar sem dobil, mi ni žal.

V Doboju v BIH so vas sprejeli kot junaka.

Kar prijetno je bilo, ja. Prvi pohod je šel sicer od Doboja do Zagorja, no, na tem drugem od Zagorja do Doboja pa se mi je pridružila tudi soproga. Takrat se je tam odvijal močan mednarodni turnir v rokometu na katerem so igrali tudi Celjani in s soprogo sva bila vabljena, da ga otvoriva. Tam je bilo 6000 ljudi in vsi politični veljaki, tako, da res je bilo nepozabno, tudi, ko smo prišli noter z slovensko zastavo in jih pozdravili je bilo zabavno. Tam so bili tudi naši Zagorjani, moj direktor, skratka veselica.

Za letos pripravljate nov podvig.  Podreti  želite Guinnessov rekord v nepretrgani hoji, če se ne motim boste hodili kar 72 ur? Kje in kako bo potekal ta dogodek?

Tako je, prejšnji rekord znaša 56 ur in 270 kilometrov, jaz pa se pripravljam na 72 ur 450 kilometrov. Vse skupaj torej znaša 3 dni neprestane hoje, na vsaki dve uri pa imam 10 minut odmora. Seveda je tudi to precejšen strošek, saj je potrebno plačati  Guinnessovo komisijo, prevoz, stroške hrane  in prenočišče. Do komisije je izredno težko priti, še enkrat se tega sigurno ne bi lotil (smeh). Glede prizorišča so tri možnosti. Ena je, da to opravim kar na lokalnem štadionu, kar mi ne diši preveč, saj je hoja v krogih res duhamorna, druga je, da me pošljejo hoditi kam po Evropi, kar bi verjetno spet precej stalo, tretja pa je, da se odločim sam. Pričakujem, da se bodo odločili za tretjo opcijo in v tem primeru se bom verjetno ponovno odločil za Doboj - Zagorje. Zakaj spet ta pot? Zato, ker jo tako dobro poznam. Poznam vsako luknjo vsak kamenček in to je pri taki zadevi izrednega pomena. Bolje lahko razpolagam z močjo, vem kje se je potrebno malo šparati in kje grem lahko hitreje. Odločil pa sem se, da bo ta podvig moj zadnji javni, po tem se bom bolj posvečal družini, ki se nazadržno širi.

Kako pa sicer zgleda vaš dnevni urnik?

Vstanem ob 3 ali 4 zjutraj in grem hodit. Zidan most, Hrastnik, Litija, vse to so ture, ki so mi pri srcu, če pa vidim kako lepo žensko grem pa kar za njo (smeh). Hodim vsaj 6 ur in ne da bi se hvalil, ampak verjetno sem v Sloveniji naredil največ kilometrov z nordijsko hojo.  Zato tudi kdaj predavam o tem, recimo v torek sem bil v Rogaški in tam mi je ena gospa dejala, da ne more shujšati, da veliko hodi, pa sem jo vprašal, koliko pa hodi in mi je dejala da hodi dvakrat na teden po 45 minut. Dejal sem ji, da lahko tako hodi še 50 let pa ne bo efekta. Garantiram vam, da boste shujšali  ampak samo, če boste delali tako kot vam rečem. Jaz sem dokaz da zadeva deluje, da se vam lahko zniža krvni sladkor, da vam lahko pade holesterol, moji argumenti so oprijemljivi. Toda, moje priporočilo je vsak dan je potrebno hoditi vsaj eno uro. Marsikdo bo rekel, da nima časa, vendar ga tudi jaz nimam, v bistvu sem včasih delal manj kot sedaj pa mi vseeno znese.

Ste imeli zaradi visokega sladkorja v krvi kakšne zaplete, ki so vam ostali? Kako je pa z holesterolom?

Na srečo jih nisem imel, sem bil pa blizu. Nekajkrat sem  padel v komo, enkrat sem izgubil zavest pri božični večerji, tako, da to se je dogajalo, ampak, ko sem prišel v bolnišnico sem šel vedno zelo hitro ven, saj tam ne zdržim dolgo. Na začetku tudi nisem vedel za kaj gre, ko pa sem se podučil o diabetesu mi je bilo lažje. V društvo se nisem nikoli včlanil, saj so mi te zadeve podobne srečanjem anonimnih alkoholikov pa tudi sicer sem bolj samotar in mi tovrstna druženja ne dišijo preveč. Tudi društva motoristov me vabijo, ampak sem raje sam.

Kakšen motor vozite?

Čoper Kawasaki Drafter, zelo poseben in meni drag motor.

Tekst: Matej Lovšin,

Foto: Matej Lovšin, Lea Paternoster

 

 

 

 

 

Galerija

 
 
 
 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.