»Ko sem končno izvedel, kaj je narobe z mano, sem si oddahnil!«

Jure Balažič pri 33 letih doživlja novo košarkarsko pomlad. Letos je prestopil k slovitemu turškemu klubu Tofaš, povrh vsega pa je postal eden stebrov slovenske košarkarske reprezentance. Z našim košarkaškim šampionom smo se srečali konec avgusta, pred začetkom EP v košarki, ko je imel z reprezentanco priprave v Portorožu. Jure  je pred štirinajstimi leti doživljal tudi težje čase, saj je med igranjem pri ljubljanskem Slovanu ugotovil, da je z njim nekaj narobe. Ob 44 mol/l sladkorja, ki so mu ga namerili, ko je prišel k zdravniku, ni čudno da ga je ta novica skoraj odvrnila od nadaljnje kariere, pa vendar je z veliko volje in znanja zmogel premagati oviro. Pred leti še ni bil pripravljen razlagati o svoji bolezni, zdaj pa je svojo zgodbo zaupal revijo Dita.  Še več, kot novi ambasador kampanje Bodi odličnjak!  se je odločil spregovoriti širši slovenski javnosti, v upanju, da bo tudi s tem pomagal spremeniti diabetes.

Jure, kmalu bo konec priprav, se že veseliš začetka prvenstva?
Da, seveda, za nas je sicer na pripravah super poskrbljeno, razmere so odlične, vendar pa se vseeno izredno veselim začetka prvenstva.

Kljub temu, da je bila pripravljalna tekma, pa vendar, dve nedavni zmagi nad Turčijo, kjer igraš že dve leti, na zadnji tekmi si bil tudi odločilni igralec tekme. Kakšni so bili občutki?
Meni je bilo super. Igral sem proti igralcem iz turške lige. Tudi trener Tofaša je spremljal te tekme, zato je bilo še bolj pomembno, da se izkažem.

Pred 14 leti si izvedel, da imaš diabetes. Lahko poveš kaj več o tem, kako je vse skupaj potekalo?
V bistvu je trajalo vse skupaj kar nekaj časa, takrat,  leta 1999,  sem ravno igral pri Slovanu izgubljal sem težo, več kot 10 kg sem shujšal in neprestano sem bil žejen. En mesec sem se počutil katastrofalno, vedno sem bil utrujen, lačen, žejen, grozno je, ko se ne moreš nikoli odžejati, na vodo sem hodil vsakih 15 minut, skratka izredno neprijetno. Takoj, ko sem zdravniku povedal simptome, je bilo kar hitro jasno, ko pa so mi izmerili sladkor, sam ga imel kar 44 milimolov.

In si še kar treniral po tej novici?
Bolj malo, igral sem še eno tekmo, vendar to ni bilo več to. Odločil sem se celo, da bom prenehal s košarko, saj nisem imel več moči, niti volje. Ko so mi izmerili sladkor, so me nato zadržali en teden v bolnici in že drugi dan, ko mi je sladkor padel, sem se počutil veliko bolje. Že čez noč sem zaradi infuzije pridobil skoraj 5 kilogramov, saj sem bil popolnoma izčrpan. Mama je bila prestrašena zaradi tega, ker so mi odkrili sladkorno, jaz pa sem se počutil v tistem momentu odlično, saj se mi je začela vračati moč in končno sem izvedel kaj je sploh narobe z mano.

Kaj so ti povedali zdravniki, diabetologi, zakaj se je pojavil diabetes?
Verjetno šok, imel sem smrt v družini, umrl mi je oče, kar me je zelo pretreslo. Tisto leto sem se tudi preselil v Ljubljano, kar ni sicer ne vem kakšen stres, pa vendar je verjetno vse skupaj doprineslo svoje.

Kako je šlo potem naprej?
Na začetku so poskusili s tabletami in ker ni bilo učinka, sem kmalu začel jemati inzulin. V tistem času sem bil obupan, na košarko nisem mislil, kmalu bi tudi nehal igrati, vsekakor nisem planiral, da bi še kdaj resno igral. Kasneje sem začel, bolj za rekreacijo, igrati v drugi slovenski ligi, kjer mi je šlo kar dobro in nato sem se čez dve leti vrnil v Krko.

Kje si našel oporo za premagovanje diabetesa, kaj ti je najbolj pomagalo?
Na začetku sem bil precej zgubljen. Ko sem se iz bolnišnice vrnil domov, sem imel s seboj listke in merilnik sladkorja, vedel sem le, da lahko jem solato. Nič nisem vedel o diabetesu, o prehrani… zato so bile pogoste tudi hipoglikemije. No, potem mi je teta, ki ima tudi sladkorno, uredila seminar v Nemčiji, kjer so mi prvič povedali, kaj sploh lahko jem, kako šteti ogljikove hidrate, in da ni vse v dietah. Nekaj let kasneje, me je gospod, ki je deloval pri doping testih, povezal z diabetologom dr. Janežem v UKC Ljubljana, ki od takrat naprej skrbi za moje zdravljenje, uredil mi je inzulinsko črpalko in sedaj lahko rečem, da imam bolezen res pod nadzorom.

Kako kombiniraš skrb za diabetes in profesionalni šport?
Ko veliko treniram, se mi sladkor zniža tudi za 50 %. Zanimivo je, da imam najslabši krvni sladkor po koncu sezone, saj ko ni več obveznosti, hitro popustiš, se nehaš gibati in tako porušiš ritem, ki ga imaš. Takrat moram dodajati inzulin, ko pa se sezona spet začne, moram spet nekaj dni prilagajati inzulinske odmerke na manjšo količino.

Kolikokrat na dan si izmeriš sladkor, kako je s tem med tekmami?
Odvisno, če je navaden dan, si ga izmerim tudi petkrat, če je tekma pa še večkrat. V zadnjih treh urah pred tekmo si ga izmerim vsaj trikrat, da vidim ali je trend naraščanja ali padanja sladkorja in prilagodim inzulinske odmerke oz. vzamem glukozo. To počnem  tudi zato, da potem na tekmi ne razmišljam o tem in se osredotočim samo na košarko. Zadnjič si sladkor izmerim deset minut pred tekmo.  Na ta sistem sem se moral kar navaditi in sem ga sedaj končno izpopolnil. Pred leti sem moral zaradi adrenalina celo povečati odmerke inzulina, saj mi je sladkor tako narasel. To se z leti umirja, še vedno pa pride kakšna tekma, kakšen finale, ko je več adrenalina in pritiska in je potrebno bolj paziti.

Mogoče poznaš situacijo na področju diabetesa v Turčiji, kakšna je tam oskrba diabetikov?
V glavnem hodim k zdravnikom v Slovenijo. V Turčiji poznam igralca, ki ima tudi diabetes in ima inzulinsko črpalko, vendar je ne uporablja. Tudi mene je na začetku motila. Eno leto je sploh nisem uporabljal, uporabljal sem samo inzulinski peresnik. Vsak dan sem se zbudil ob treh, si izmeril sladkor in nato dal inzulin. Zjutraj sem imel dostikrat povišanega, to mi je črpalka kasneje odlično uredila. Sicer pa stanja v Turčiji ne poznam pobliže, če se ne motim je tako, da imajo diabetiki višje premije za zavarovanje. Kolikor pa sem videl pri igralcu, ki sem ga omenil, imajo tehnologijo na evropski ravni.

Kakšna je hrana v Turčiji, paziš kaj ješ?
Malce si prilagodim po svoje, turška hrana ni ravno najbolj primerna za diabetike, vsi poznamo baklavo in podobne sladice. Je pa res, da uporabljajo precej zelenjave, kar je dobro. Po svoje je turška kuhinja kar podobna naši.

Prebrali smo, da pogrešaš dolenjsko slanino?
Ja, seveda, kdaj tudi, saj veste, kako je, če ti vzamejo nekaj, na kar si navajen. Klub diabetesu si jo kdaj zaželim, ampak jasno, moram paziti.

Odkar imaš inzulinsko črpalko, je verjetno tudi taka hrana ponovno na jedilniku?
Da, praktično jem vse. Najbolj sicer pazim, da ne jem fast fooda in podobnih zadev. Mora biti iz dobrih in zdravih sestavin.

Slovenija ima dobro urejeno oskrbo sladkornih bolnikov, pa vendar smo šele na 18. mestu v evropskem merilu. Bi želel tudi ti s svojim zgledom, kot ambasador kampanje Bodi odličnjak!, pomagati da se to bolezen spozna bolje?
Pred leti sem zavrnil ponudbo za snemanje neke televizijske oddaje, za kar mi je bilo kasneje žal, vendar nisem bil še pripravljen. Sedaj pa leta z veseljem sprejemam vašo pobudo. Tudi zaradi primerov, ki jih slišim, da so nekemu fantku v šoli prepovedali telovadbo zaradi sladkorne. Take stvari se ne smejo dogajati in prav je, da se to pove.

Imaš mogoče kakšen poseben nasvet za diabetike?
Bodite dosledni z meritvami, sam sem namreč zelo nemiren, če ne vem kakšno raven sladkorja imam. Ne predstavljam si, da bi imel samo eno meritev na dan, saj ti čez nekaj ur lahko merilnik pokaže že čisto nekaj drugega.

Ostajaš v Tofašu, gre za zelo renomiran in ambiciozen klub.
Lansko leto sem si z dobrimi igrami na srečo prislužil poziv v Tofaš in upam, da se bom tudi tu  izkazal, za zdaj kaže dobro. Bursa je lepo mesto in klub ima velike cilje. 

FOTO IN TEKST: Matej Lovšin

 

 

Galerija

 
 
 
 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.