V diabetično komo pod Velebitom
Tekst: Darja Lovšin

Med najbolj odmevnimi temami vročega hrvaškega poletja je bilo nekaj julijskih dni tudi spektakularno reševanje somborskega speleologa Tomislava Guščića iz ene najglobljih, še nepopolno raziskanih jam globoko pod masivom Velebita. Šlo je za eno največjih reševalnih akcij, v kateri je sodelovalo okrog 50 reševalcev, zakrivila pa jo je diabetična koma.

Sedemintridesetletnik, prijatelji ga kličejo Truli, je po pričevanjih kolegov zelo izkušen speleolog, ki zaradi diabetesa doslej še ni imel pri problemov v jamah. A tokrat je šlo v globinah Velebita nekaj zelo narobe, padel je v dijabetično komo, iz katere se skorajda ne bi več zbudil.

Kava še ni bila kuhana

Skupina speleologov se je v jamo spustila v petek, 15. julija, okrog dveh ponoči pa so dosegli mesto za počitek. Naslednji dan so raziskovali jamo in po večerji okrog 23. ure zaspali. Tomislav se v Jutranjem listu potem, ko so ga rešili, spominja:“Zbudil sem se okrog 10.15 in vprašal, če je kaj kuhane kave. Nekdo mi je odgovoril, da bo gotova čez deset minut. Prosil sem, da me zbudijo, ko bo kuhana in se vlegel nazaj, da bi še malo pospal. Vendar me več niso mogli zbuditi.“

Več v reviji DITA, avgust 2011

 

Robi Zupan komentira dogajanje pod Velebitom

Sam bi si med počitkom nastavil alarm

Tekst: Robi Zupan

Dogajanje pod Velebitom, v katerega ozadju je bil diabetes, poraja nekatera vprašanja, zlasti glede priprave diabetika na športne podvige in reševanje iz hipoglikemije, če do nje pride. Največ izkušenj z obnašanjem krvnega sladkorja pri ekstremnih podvigih ima pri nas zagotovo vsestranski športnik z diabetesom Robi Zupan, ki smo ga zaprosili za komentar. Te dni se je ravno vrnil s potapljanja v Jadranu.

Težko objektivno komentiram dogajanje pod Velebitom, ker ne poznam osnovnih okoliščin, katere so imele direkten vpliv na dogodke, zato bom zadevo komentiral tako, kot bi se je lotil jaz. Ne vem, kakšno terapijo uporablja Tomislav za svoj diabetes (inzulinska črpalka-senzor?, peni...), kakšne merilnike uporablja in koliko testnih lističev ima na razpolago, kako ima urejen svoj diabetes (Hba1c) in ali ima težave z nezavedanjem hipoglikemije? Vse to so dejavniki, ki so lahko imeli svoj doprinos k temu dogodku.

Kot prvo se je treba na takšen fizičen podvig ustrezno pripraviti v smislu polnjenja glikogenskih zalog. To je približno tako, kot preden gremo z avtomobilom na dolgo vožnjo, gremo najprej na bencinsko črpalko in avtomobilski rezervoar napolnimo do konca. Najbolj primerno gorivo so zagotovo testenine in riž (kompleksni ogljikovi hidrati), katere je potrebno uživati vsaj dva dni pred aktivnostjo (dva krožnika na dan). S tem si v mišice uskladiščimo dovolj glikogena za predvidene napore, prav tako je pomembno piti dovolj tekočine z elektroliti (sol), katere z znojenjem izgubljamo in s tem preprečujemo dehidracijo.