Avtor vprašanja:

Anita T.

Prosila bi vas, če lahko moje vprašanje čim prej posredujete diabetologu, ki svetuje tudi v vaši reviji Dita, katere redni naročniki smo in jo z veseljem prebiramo.

Moj mož je diabetik (tip 1). Star je 38 let in je 20 let na inzulinu. Bolezen dobro obvladuje, nima nobenih drugih zdravstvenih težav, njegovi zdravstveni pregledi oz. izvidi (holesterol, ledvice, žile, oči) so vedno bp. Njegov največji problem pa predstavljajo nezavedne hipe, ki jih ne čuti in sam nanje ne odreagira. Vedno mu mora v takem stanju pomagati druga oseba, ki pa ga mora dobro poznati, da ve, kdaj je on v takem stanju - pogosto namreč deluje kot da je močno vinjen in ljudje to pogosto ne ločijo.

Da ne bo pomote, nikoli ne spije nič alkohola in tudi ne kadi. Čeprav moram priznati, da kadar ve, da bo imel večji napor (npr. neprofesionalna rokometna tekma), si dosti bolj pogosto kontrolira sladkor in je bilo do sedaj vedno v redu z njim.

Se pa zelo rad ukvarja s športom (rokomet, kolesarstvo) in je na splošno v zelo dobri kondicijski formi. Letos se je odločil, da se bo preizkusi v kolesarskem maratonu Franja (dolg približno 160 km). Zanima me, ali je po vašem mnenju tak maraton primeren za tovrstnega bolnika. Bojim se, zaradi njegovih nezavednih hip in tudi, ali lahko pride pri njem tudi do kakšnih drugih zapletov pri takem naporu (npr. srce). Sama nisem navdušena nad njegovo odločitvijo na udeležbi maratona, vendar se bojim, da ga ne bom uspela prepričati v nasprotno.

V upanju na vaš čim prejšnji odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Anita T.

Odgovor strokovnjaka

Nezavedne hipoglikemije so pogost problem in so rešljive pravzaprav samo z uvedbo zdravljenja z inzulinsko črpalko, pogosto samo s hkratno uporabo senzorja za neprekinjeno merjenje krvnega sladkorja. Vendar po mojih izkušnjah to drži predvsem za otroke, ki niso sposobni tako odreagirati na zaplet, kot to pričakujemo. Pogosto namreč vidim tudi pri odraslih osebah, da ponavljajo vedno enako napako, ki jim potem sproži hipoglikemijo. le-to pa občutijo zelo različno; nekateri ob višini krvnega sladkorja 3,5 milimolov, drugi še nižje pri 1,5 milimolih, tretji po občutku ne razlikujejo hipergliokemije in hipoglikemije, vedno se počutijo »slabo« (in pojedo nekaj) in tako dalje. Daleč najbolj pogosto je dajanje inzulina prepozno ali celo po jedi, pogosto je kriva tudi uporaba čistih škrobnih živil, včasih pa res imajo ljudje drugačen ritem krvnega sladkorja kot običajno. Tako je lahko moj odgovor le, da načelno svetujem učenje in aplikacijo inzulinske črpalke, bi pa bilo zelo dobro govoriti prej z bolnikom in izkoristiti njegove izkušnje, kdaj, kje, v katerih okoliščinah se te »hipe« pojavljajo.