Meseca maja pred natanko stotimi leti so se v Torontu začeli prvi poskusi pridobivanja komercialno dostopnega inzulina. Mlada zanesenjaka, zdravnik Frederick Banting in kemik Charles Best sta najprej delala poskuse na psih, ki sta jim z odstranitvijo trebušne slinavke umetno povzročila diabetes.

Do prelomnega odkritja je prišlo, ko je psička Marjorie po vbrizganju laboratorijsko pridobljenega inzulina iz zmletih trebušnih slinavk ostala živa celih sedemdeset dni. Čeprav so ji odstranili njeno trebušno slinavko in je torej imela diabetes tipa 1, so ji kot prvemu živemu bitju na svetu lahko z injekcijami izvlečka trebušnih slinavk, ki so ga poimenovali Isletin nekaj časa umetno vzdrževali življenje. Na obzorju je bilo revolucionarno novo zdravilo, na katerega so čakale armade bolnikov po vsem svetu.
Naslednje leto je inzulin dobil prvi človek, zgodilo se je na 23. januarja, ko so povsem shiranemu fantiču, ki je bil tik pred smrtjo zaradi diabetesa tipa 1, dali prvo injekcijo inzulina. Diabetiku Leonardu Thompsonu ga je vbrizgal dr. Banting, za kar je bil nagrajen z Nobelovo nagrado za medicino.
Pot do odkritja inzulina in industrijske proizvodnje, ki je kmalu nato sledila najprej v ZDA in nato na Danskem, se je začela oktobra 1920, ko je Banting dobil idejo za raziskave inzulina. Novembra istega leta se je obrnil na Johna Macleoda s prošnjo za podporo pri laboratorijskih raziskavah in ta je Bantingu omogočil uporabo laboratorija ter dal na voljo poskusne živali. Poleg tega pa mu je v pomoč poslal še svojega študenta, odličnega kemika Charlesa Besta. Tako so se maja 1921 začeli poskusi in že avgusta sta Banting in Best prišla do pomembnega dosežka: iz zmletih trebušnih slinavk sta pridobila dovolj čist inzulin, da jim je z njim uspelo znižati raven sladkorja psu z diabetesom.

Več o medicinskem čudežu v aprilski Diti, ki izide kmalu!

Na revijo Dita se lahko naročite TUKAJ