Na nas se je obrnila bralka revije Dita, ki jo je zanimalo kako deluje novo cepivo proti covidu 19 v kombinaciji z inzulinom.

VPRAŠANJE:

Kot naročnica Dite redno prebiram vašo rubriko z odgovori na konkretna vprašanja, ki so vedno strokovni in razumljivi. Imam vprašanje: kako deluje novo cepivo proti covidu 19 v kombinaciji z inzulinom. Hčerka je namreč diabetik tip 1 že dolgih 40 let? Kakšno je vaše mnenje glede cepiva pri tej bolezni?

V težkem pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljam in se za informacijo zahvaljujem.

Hvala in ostanite zdravi.

ODGOVOR DIABETOLOGA: 

Spet in spet prejemam vprašanja na temo sladkorna bolezen in covid, v zadnjem času na temo cepljenja. Povsem razumljivo je, da so ljudje v strahu, da epidemijo slabo prenašajo, in da je vodenje bolezni seveda težje v nenormalnih razmerah.
Splošno znano je, da imajo sladkorni bolniki več težav zaradi nove epidemije. A istočasno moramo dodati, da to velja za sladkornega bolnika, ki ni optimalno urejen. Tveganje za bolezen je vsaj 1,6 krat večje, zato zdravniki priporočamo točno vodenje sladkorne bolezni, kar pomeni glukoza na tešče 7 mmol ali manj!
Znano je, da pri prekomerni teži pričakujemo sedemkrat povečano možnost nujnega respiratorja med zdravljenjem. Lahko rečem, da je splošno navodilo za vodenje sladkorne bolezni: zdrava prehrana, primerna telesna teža in gibanje, pomembnejše od uporabe tablet ali injekcij inzulina!
Kaj pa je povezano z boleznijo covid? Dosedanje študije so pokazale zelo različne rezultate glede uspešnosti zdravljenja korona infekta. Visok sladkor v krvi je vsekakor neugoden, verjetno poveča pomnoževanje virusa v nas. Optimalno vodenje je tako še bolj nujno. Virus sam lahko verjetno povzroča okvaro celic trebušne slinavke (z vezavo na receptorje), kar sovpada s tem, da opažamo zelo veliko število novih diabetikov, tudi če do sedaj niso bili niti v rizični skupini.
Posledica virusnega infekta so tudi okvare strjevanja krvi, ki so pri slabše vodenem diabetesu še bolj izražene, zaradi česar prihaja do povečanega števila primerov možganskih in srčnih kapi ter tromboz v pljučnem ožilju. V tem primeru zaščita z aspirinom ne pomaga, saj gre za okvaro žilne stene. V slovenskih bolnišnicah že vrsto let uporabljamo zdravilo Heparin (ali derivate), ki so očitno zelo uspešni, saj nismo beležili take smrtnosti kot na primer v sosednji Italiji, kjer je taka terapija tudi v bolnišnici plačljiva in je verjetno veliko število tamkajšnjih bolnikov v Lomardiji ni prejemalo. A če to velja za hospitalizirane bolnike, je za tiste brez bolezni doma za preventivo edini ukrep zdravo gibanje, ne sedeča opravila.
Spet lahko rečem, da vso epidemijo opozarjamo na nujnost gibanja, vsaj hojo po stanovanju, balkonu, na sobnem kolesu ali kar komu najbolj ustreza. Sedenje pred TV ali računalnikom zagotovo ni dobra izbira.
Glede zdravljenja in hormona inzulina ni nikjer podatkov o kakšni škodi. Ravno nasprotno, med zdravljenjem sedanjih bolnikov je uporaba inzulinske terapije najbolj optimalna. Metformina (npr. Aglurab ali Glucophage) ne svetujemo zaradi možnosti porasta produktov razgradnje (laktata) glukoze, novih zdravil glukoretikov ne zaradi možnosti dehidracije, ostanejo zdravila inkretinskega sistema (inhibitorji razgradnje inkretinov, npr. Januvia ali Trajenta) in seveda inzulin. Glede na visoke poraste sladkorja, posebno ob pomoči kortikosteroidne terapije zaradi CoV pljučnice, je inzulin idealen. V času epidemije celo vidimo, da telo potrebuje več inzulina, saj so se pojavljale ketoacidoze (porast maščobnih kislin ob pomanjkanju inzulina) pri 77 odstotkih sladkornih bolnikih tip 2 in ne pri tipu 1, kot je to običajno. Lahko rečemo, da je inzulin zakon.
Na koncu še nekaj o cepljenju. Jaz sem že dovolj star, da se še spomnim pripovedovanj mojih staršev in starih staršev, kako je bilo v času tifusa, ko so hiše "zapečatili", nihče ni smel ven, saj bi ga lahko celo ubili. Od tedaj imamo v Sloveniji kužna znamenja, tiste majhne kapelice ob poteh, ki jih mladi ne poznajo. Tudi še poznam zgodbe o koleri, davici in drugih tegobah človeštva v srednjem veku, pa o tuberkulozi. Končno delam v bolnišnici, ki je po vojni pomagala izkoreniniti tuberkulozo otrok, začela z operacijami pri starejših, nato uvajala zdravila itd.
Ob teh spominih si seveda ne upam pomisliti, kaj bi bilo, če cepljenj ne bi bilo in kako bi epidemije še sedaj pustošile po svetu. Mladi seveda teh časov ne poznajo, tudi vojne ni bilo že sedemdeset let, živeli smo zelo dobro (vsaj v Evropi), ljudje so postali večji egoisti, usmerjeni v svoje koristi, pomemben je postal posameznik, ne skupnost, postajal je vse bolj zaščiten in skupni cilji nepomembni.
Tako se je rodila tudi zgodba o necepiteljih, ljudeh, ki jim zaščita skupnosti ne pomeni nič in ki bi jim celjenje morda lahko tudi škodovalo. V času epidemije covida spet dobivamo vprašanja, kaj, če bo eden na tisoč cepljenih imel zaplete po celjenju, kar se seveda lahko zgodi. Moj odgovor je: res eden bo imel težave, a če se ne cepimo bo eden zdrav, pobralo pa bo druge.
Kaj pa inzulin? Do sedaj mi ni poznana raziskava, da bi se hormon inzulin prepletal ali kakor koli reagiral s katerim koli cepivom. Nasprotno, ob primerni vsebnosti inzulina v telesu je človek še bolj sposoben za delo in napore. Tudi poskusi ozdravitve sladkorne bolezni tipa 1 so bili, ko so in še poskušajo s cepljenjem spodbuditi celice, da bi se manj kvarile in celo začele ponovno proizvajati inzulin. Po mojem je lahko odgovor glede cepljenja le eden: tudi za ljudi s sladkorno boleznijo je enako kot za vse druge pomembno, da se cepijo in prekinejo ta začarani krog širjenja covida, in da lahko upamo na boljše čase.