Neločljiva povezanost telesne in duševne biti človeka je narekovala razvoj nove specialnosti, psihodiabetologije. Z njo so se med prvimi začeli ukvarjati ameriški in kanadski, britanski in nemški strokovnjaki.
Skupina nemških strokovnjakov, ki se je soočala z naraščajočo potrebo sladkornih bolnikov po psihološki pomoči, spodbudi in podpori je že leta 1986 povezala somišljenike v krog ekspertov in ga poimenovala "Arbeitskreis Diabetes und Psychologie" (Delokrog diabetes in psihologija). Leta 1990 pa so zaradi povečanih potreb in zanimanja ustanovili združenje Diabetes und Psychologie (Diabetes in psihologija), ki ima danes že več kot tisoč članov, predvsem psihologov, zdravnikov, terapevtov, diabetičnih svetovalcev in ostalih psiho-socialnih profilov. Za svojo ključno nalogo so si člani pričujočega združenja zadali zadovoljevanje kompleksnih potreb diabetikov  od otrok, mladostnikov, odraslih do ostarelih. Zavezali pa so se tudi znanstvenemu raziskovanju psihosocialnih, vzgojnih in preventivnih vidikov te bolezni, kar vključuje oblikovanje, razvoj in uveljavljanje konceptov svetovanja, zagotavljanja pomoči, vzgoje, informiranja in izobraževanja sladkornih bolnikov, njihovih svojcev in skrbnikov. Svojo vizijo, načrte in koncepte nenehno preverjajo v javnosti (strokovni in laični). Svoje cilje pa uresničujejo predvsem s strokovnimi srečanji in publikacijami o psihičnih, psihosomatskih, socialnih in psihosocialnih problemih diabetikov. Velik pomen posvečajo vzgoji in preventivi ter izobraževanju in informiranju o tej tematiki.

Poleg koordinacije znanstveno-raziskovalne dejavnosti in spodbujanja interdisciplinarnih, multicentričnih raziskav, ki povezujejo strokovnjake s področja medicine, psihologije, sociale, farmacije idr., opravljajo tudi izobraževanje strokovnjakov, ki se ukvarjajo z diabetiki.
Združenje za psihologijo in vedenjsko medicino v okviru nemškega diabetološkega združenja se posebej zavzema za sodelovanje ključnih profilov in interdisciplinarno obravnavo sladkornih bolnikov ter njihovih svojcev. Posebno pozornost posvečajo psihofizičnemu in psihosocialnemu vidiku diabetesa. Tematika, kateri so pri svojem proučevanju in delovanju na področju psihodiabetologije doslej posvetili največ pozornosti je zelo pestra in raznolika, vključuje pa: psihologijo in diabetes, psihološke koncepte za boljšo oskrbo diabetikov, psihološko podporo diabetikom s sekundarnimi zapleti,  psihološki koncept sladkorne bolezni tipa 2, motnje hranjenja pri juvenilnem diabetesu, psihosocialne vidike obravnave otrok in mladostnikov, obvladovanje najbolj nevarnih stranskih učinkov diabetične terapije (hipoglikemija), diabetes pri starostniku, primernost in uporabo psihoterapevtskih metod pri ambulantnih in hospitalnih sladkornih bolnikih itd. Pomemben vidik njihovega dela je vzgoja pacientov v pridobivanju potrpežljivosti in vztrajnosti, discipline in poguma, pri čemer izhajajo iz vedenjskih vidikov vzgoje, preventive in terapije.

Nabor aktualne tematike je zelo širok, potrebe naraščajo, zanimanje pa tudi, kar priča o nujnosti psihodiabetologije pri kompleksni, celostni skrbi za diabetike in njihove najbližje. Številne ugotovitve znanstvenikov narekujejo kompleksno obravnavo sladkornih bolnikov, ki vključuje skrb za telesno, duševno in socialno komponento. Mednje sodi na primer tudi najnovejše spoznanje, da hiperglikemija in diabetična ketoacidoza spodbujata pojav usihanja spominskih funkcij (mentalne degeneracije) pri sladkornih bolnikih.