Dva gospoda v najboljših letih. Dva glasbenika s spoštovanja vrednim pedigrejem. Dva diabetika, ki ne jemljeta tablet. Janc Galič in Slavc Žust, člana glasbene skupin z najboljšim emšom v ljubljanskih Mostah.

Koliko časa se že poznata?

Janc: Okoli trideset let, se mi zdi. Se spomniš, okoli mize v dnevni sobi pri Valentinčičih smo sedeli prvič...?
Slavc: Seveda, zabavno je bilo.
Janc: Nato smo se srečavali ciklično in vsakič je bilo vprašanje: Janc imaš kitaro s seboj? Jasno! Sčasoma smo igrali vedno več skupaj.

Kdaj sta se začela ukvarjati z glasbo?

Janc: Jaz tam nekje leta 1965. Najprej smo se imenovali BlackCats, toda to je bilo še v osnovni šoli. Nato smo imeli skupino Strup, kjer je igral tudi popularni športni komentator Andrej Stare. Trajalo je toliko časa, dokler ni šel kdo igrat kam drugam. Ko sem prišel iz vojske, sem imel tudi dva benda, ampak nič kaj resnega. Nato sem začel igrati v duetu s Petrom Mezetom, s katerim sva posnela tudi nekaj plošč.

Če se ne motim, sta dosegla dobro prodajo?

Za današnje čase sva imela res precej dobro prodajo, okrog petdeset tisoč plošč. Imela sva še za celo ploščo materiala, vendar ni bilo več prave energije, pa tudi Peter je šel v vojsko… Zadnji koncert sva odigrala v Cankarjevem domu.

Slavc: Pri šestih sem dobil harmoniko, potem pa skupaj sem skupaj z  osnovno šolo obiskoval tudi glasbeno šolo, kjer sem naredil tri leta trobente, tri leta kontrabasa in tri leta kitare. Sedaj pa igam bas in tarok (smeh). Igral sem marsikje, ker me je vsepovsod zanimalo. Prvi bend je bil kopija Mladih levov, takrat se nam je zdelo, da je to največ kar lahko igraš. Potem pa sem bil še v nekaj zasedbah. V eni sta igrala tudi Mitja Prijatelj in Jure Krašovec, na vaje pa je redno hodil tudi Pero Lovšin. Potem sem šel v vojsko, vmes pa je Pero že zbiral glasbenike za svojo skupino in tako sta Mitja in Jure pristala pri Pankrtih. Aja, bobne pa je igral Bogo Pretnar, ki je kasneje tudi igral kitaro pri Pankrtih. Vmes sem se priključil še skupini Srečanje, s katerimi sem sedem let  igral v Festivalni dvorani, kar je bila super izkušnja. Med poučevanjem sem imel šolske glasbene skupine, nekoč sem se spomnil, da bi lahko v pavzi med četvorko igrali moji fantje, še danes igrajo, imenujejo se Avia Bend.

Kako pa sicer poklicna pot, saj od glasbe težko živi?

Slavc: Na akademiji sem študiral zborovodstvo in glasbeno vzgojo. Nato sem učil glasbo v Trnovem in na Koleziji, sedaj pa poučujem glasbo in informatiko na dveh osnovnih šolah. Informatiko sem že v devetdesetih pomagal vpeljevati v šole, bil sem tudi soavtor učbenika, ki je bil nato dolgo časa učno gradivo.

Janc: Jaz sem delal v bankah in v ljubljanskem kazinoju.

Je bila mogoče služba eden od krivcev za nastanek diabetesa, ki je pozneje postal vajin spremljevalec?

Janc: Midva sva živela izredno »asketsko« življenje in se čudiva, kako, da se je to zgodilo nama. Nič alkohola, žensk in nato šok, leta 2008 diagnoza diabetesa. Jaz sem vedno izpustil sladico, na primer, raje sem popil viski in sladko kavo. Meni se je zgodila krivica. 
Slavc: Jaz bi to kar pripisal stresu pri delu. Z glasbo se ukvarjam ker je to ena najlepših stvari, ki se ti lahko zgodi in je kvečjemu pripomogla k nižanju sladkorja.

Kako sta izvedela, da imata diabetes, kakšni so bili znaki?

Slavc: Meni so diagnosticirali diabetes kake štiri leta tega. Enkrat smo sedeli pri mami, po veliki noči in je nečakinja, zdravnica, rekla, da bi vsem izmerila vrednost sladkorja. V glavnem so imeli vsi od 6 do 8 mmol/l, kar ji že ni bilo všeč,  jaz pa sem ga imel kar 16. Še enkrat. Isto! Takoj me je napotila k zdravniku, tam sem povedal, kakšna je bila vrednost in so mi ga izmerili še enkrat. Imel sem 12 mmol/l. Dali so mi tablete pod jezik in to je bilo to. Potem sem hodil na različna predavanja, tudi p prehrani, kamor sem vzel še ženo, saj za to pri nas skrbi ona.

Janc: On zna dobro vodo zavreti.
Slavc: Diagnosticirali so mi diabetes tip 2, vendar so mi nato želeli dati kar »pumpo« in me »prekvalificirati« v tip 1. Sem rekel, to pa ne, začel sem telovaditi, bolje jesti in tako mi je sladkor padel na 4 milimole. Tudi sedaj hodim, vsaj enkrat na teden, pijem veliko vode, se  pazim pri prehrani in nimam več tablet.

Janc: Jaz sem eden zadnjih ljubiteljev nezdravega življenja, in če povem po pravici se zavedam, da sem diabetes dobil zasluženo. Res pa je, da nisem užival veliko sladkega in tudi težav s težo nimam, sem pa zjutraj obvezno pil kavo s tremi žlicami sladkorja in pojedel banano, saj mi je padal kalij.
Po kapi, ki sem jo imel na očeh, sem začel razmišljati, da je lahko le-ta posledica visokega sladkorja. To sem tudi povedal zdravniku, ki je samo zamahnil z roko, zato sem šel na pregled, plačal in, evo, 16 milimolov.
Nato so me poslali k dr. Medveščku in zdravljenje se je začelo. Poslal me je na neko predavanje z eno nutricistko, ki mi je dala tudi aparatek za merjenje sladkorja. Jaz sem se za razliko od Slavca počutil slabo, vmes me je še enkrat kap, in zato sem se res začel truditi za zdravje. Dobil sem tablete, kar mi ni bilo všeč, saj jih prej, razen zaradi kapi, nikoli nisem jemal. Potem sem vrgel vse stran in jih še sedaj ne jemljem.

Trenutno torej noben od vaju ne jemlje tablet?

Janc: Ne, sem jih ukinil. Seveda se držim načela, da normalno in redno jem, ne nujno petkrat na dan, ampak takrat, ko začutim potrebo. Izredno pogosto pa sem si meril sladkor, tako da sem točno vedel, kaj lahko jem in česa ne. To mi je bilo najbolj v pomoč. Nikoli se nisem oziral na lestvico živil. Meni osebno najbolj dvigne sladkor riž, testenine pa recimo manj, kar je malce nenavadno. Imam še nekaj navad. Če pijem pivo, ne jem, saj je to obrok. Nehal pa sem piti kavo, saj, če kava ni sladka, to ni več kava.

Slavc: Tudi jaz sem prva dva meseca jemal tablete, potem pa sem prebral, da kemija škoduje ledvicam, zato sem začel normalno in manj jesti ter piti veliko vode in tablet ni bilo več treba. Če vidim, da imam povišan sladkor, dam pivo na stran, kakšen mesec pijem samo vodo, sem fizično aktiven in stvari se normalizirajo.

Kako pa s prehrano?

Janc: Rad jem zelenjavo, toda ne tisto, ki je brez okusa, kakšne bučke na primer, kot bi jedel stiropor, ali pa brokoli, to zame ni hrana, to je slaba šala, za črve. Sicer pa sem vsejed.
Slavc: Tudi jaz sem vsejed, mogoče mi kakšna pesa ne gre ravno v slast.

Sladkor imata torej dobro pod nadzorom, sta mnenja, da rokenrol pomaga?

Janc: Odlično. Hormon sreče je pač hormon sreče, ta pomaga prebroditi še ne vem kako hudo stvar. Nisem še omenil, da oba jemljeva magnezij. Pomaga tudi pri krčih zaradi igranja na inštrumentih. Jemljem ga po koncertih, vajah.
Slavc: Jaz ga jemljem kar vsak dan.

Kdaj je bil ustanovljen EMŠO blues band?

Slavc: Leta 2004, ampak takrat še ne pod tem imenom. Takratna zasedb je igrala vse mogoče stvari, lahko si prišel in igral. Nato smo nekaj posneli, dali poslušati Acu Razborniku iz studia Tivoli in bilo mu je zelo všeč. Povabil nas je na Kongresni trg pod Trančo in takrat je nastala skupina EMŠO blues band. Nato smo vsako leto, ironično, za Dan mladosti igrali v Taboru. Takrat nas je nekajkrat prišel poslušati tudi Janc, povabil sem ga na vajo in tako je postal naš član.  Sicer pa, torki so za skupino, takrat se nobena od žena ne sme izmisliti kakšne opere ali drame.

Janc: Lahko, vendar gre sama. V torek je vaja tudi, če gremo kam drugam (smeh). Včasih smo imeli tudi četrtke, no sedaj pa so ostali torki.

Tekst: MATEJ LOVŠIN
Foto: DARE BRENKO