Ne prezriteVsi zapisi

 
 
 
 

Vsi članki

 
 
 

 
 
 

 
 
 

Spolne motnje med Slovenci

Irena Rahne - Otorepec, specialistka psihiatrije, ki se ukvarja z zdravljenjem težav na področju spolnosti, partnerskih problemov ter težavami na področju rabe, leta 1997 se je kot sodelavka pridružila prof. dr. Slavku Ziherlu v Ambulanti za spolne motnje in partnerske probleme na Zaloški 29, v okviru KOMZ, kjer ima ambulanto vsako sredo. O spolnosti in spolnih motnjah je že večkrat predavala na podiplomskem študiju psihopatologije za specializante psihiatrije in klinične psihologije, v okviru izbirnih vsebin pri predmetu psihiatrija za študente medicine, na srečanjih zdravnikov družinske medicine kot tudi na psihoterapevtskih srečanjih.

Kako pogoste so spolne motnje med Slovenci?

Zanimanje za obravnavo spolnih težav ali motenj in prijava v čakalno knjigo za pregled v Ambulanti za spolne motnje in partnerske probleme na Centru za mentalno zdravje, kjer delam enkrat tedensko, seveda ni merilo za oceno pogostnosti, ampak se mi zdi bolj povezano z večjo osveščenostjo ljudi, da se o teh težavah lahko pogovorijo in dobijo obravnavo ter nadaljnje zdravljenje. Ker so v svetu tovrstne motnje pogoste, ni razloga, da je Slovenija izjema. Drug problem pa je nerazvit zdravstveni sistem, ki bi omogočal širšo dostopnost – tu mislim na organizirano mrežo obravnave in zdravljenja.

Katere motnje v spolnosti so najpogostejše pri moških in katere pri ženskah?

Tudi tukaj lahko govorim le o podatkih iz zgoraj omenjene Ambulante – sledili smo daljše obdobje med letoma 2001 in 2009 ter ugotovili, da je pri moških najpogostejša diagnosticirana spolna motnja erektilna disfunkcija, pri ženskah pa pomanjkanje spolne želje in nedoživljanje orgazma.

Lahko morda pojasnite najpogostejše vzroke za te najpogostejše spolne motnje pri moških in ženskah?

Upoštevati moramo bio-psiho-socialni model spolne funkcije, torej moramo iz podrobne zgodovine osebe, ki ima spolno motnjo, ugotoviti vse možne dejavnike, ki bodisi dajejo osebi nagnjenost k pojavu spolne motnje, so sprožilni ali vzdrževalni dejavniki – pomembni so biološki dejavniki (telesne bolezni, zdravila, poškodbe …), psihološki (še posebej negativna stališča, čustva glede seksualnosti, neustrezna spolna vzgoja, psihiatrične motnje kot depresija, tesnobne motnje), med socialnimi je najpomembnejša kakovost partnerskega odnosa, ni nepomembno, iz katere kulture izhaja oseba.

Pri moškem z ED moramo torej upoštevati pridružene telesne bolezni, kot so na primer arterijska hipertenzija, povečana prostata, sladkorna bolezen. Ker so bolezni pogostejše s starostjo, so ti vzroki pogostejši v starejši dobi moškega. Psihični vzroki so poglavitni v mlajši dobi moškega, ko nima še dovolj spolnih izkušenj, je negotov vase, ima tremo pred tem, kako se bo izkazal, je nesproščen, in ko se pričakovana težava z vzdrževanjem erekcije res pojavi, se njegovi strahovi samo še poglabljajo. Tudi na tako imenovan organski vzrok za erektilno disfunckijo moški odreagira s svojo psiho in seveda negativno. Pri vzrokih ženskih spolnih motnjah so na prvem mestu negativna stališča ženske do svoje spolne izraznosti in neustrezen ter nekakovosten partnerski odnos – ne glede na to, za katero spolno motnjo gre.

Kako pa se jih zdravi oziroma kako se pomaga osebi, ki ima motnje v spolnosti?

Poudarek na zdravljenju spolnih motenj je na psihoterapiji – ki jo imenujemo psihoseksualna terapija. Najboljši izid terapije je, ko je v obravnavo vključen par, saj gre za skupen problem in trpita oba. Pri erektilni disfunkciji je možno tudi zdravljenje z zdravili, ki se izdajajo na samoplačniški recept, se pa izkaže, da običajno pri dolgo trajajoči spolni motnji samo ta tip zdravljenja ni dovolj, omogoča pa reševanje drugih pomembnih, a neustreznih področij partnerstva.

So spolne motnje pri nas še vedno tabu tema ali smo morda v zadnjih letih postali bolj odprti?

Na Psihiatrični kliniki v Ljubljani je Ambulanta za spolne motnje že več desetletij. Ne beležimo pa nekakšnega 'booma' prijav na razgovor, vsako leto se za tovrstno pomoč odloča približno enako število oseb. Prepričana sem, da se kolegi psihiatri ali psihoterapevti tekom obravnave svojih pacientov lotevajo tudi spolnih težav. Enako velja za družinske zdravnike. Glede na pisanje in pogovorne oddaje na temo spolnosti menim, da se Slovenija odpira in je bilo že marsikaj storjenega za detabuiziranje spolnosti – vendar še dosti premalo, predvsem je premalo člankov verificiranih strokovnjakov. Moja kritika leti na 'kvazi članke', ki nagovarjajo mlade ter jim posredujejo neustrezne, nepreverjene in zavajajoče informacije o seksualnosti. Tudi na področju spolne vzgoje smo naredili premalo glede na programe, ki so drugod po Evropi.

Darja Lovšin, Dita, 2012

Iren Rahne Otorepec, dr. med.

 

Komentarji

 
 
 
 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.