Po napetem tednu, ko je po spletu zaokrožila zgodba prvošolke  Ele iz Vipave, ki so ji birokratski zapleti preprečevali pravico do spremljevalca za pomoč pri skrbi za svojo sladkorno bolezen, so po poročanju Regionalgoriska.si za deklico le našli posluh in tako  umirili duhove.

Za pomoč se je v odprtem pismu zavzela tudi Nina Kos ambasadorka kampanje proti diabetesu (Bodi odličnjak!) Nine Kos, ki je vodilne v državi pozvala k več razumevanja.

Spoštovana ministrica za zdravje ga. Milojka Kolar Celarc, spoštovani predsednik vlade RS g. Miro Cerar, spoštovani predsednik RS g. Borut Pahor in ostali spoštovani predstavniki države

Država, kjer vsi samo govorijo o svojih pravicah na drugi strani pa pozabljajo na dolžnosti, predvsem do našega največjega bogastva otrok, si ne zasluži imena država. To dokazujejo tudi zadnje zgodbe o malem Reneju in mali Eli. Zgodba je vedno enaka. Ni denarja, ni sredstev, mačehovski odnos, bitka z birokracijo, trpljenje staršev in predvsem otrok samih. Nekatere zgodbe imajo tragičen konec, druge na srečo ne, toda ali v naši državi res ne zmoremo probleme reševati z zakoni, ki so napisani z razumom in srcem? Očitno ne. Na srečo imamo vsaj medije, saj se je v zadnjih letih izkazalo, da se inštitucije, posamezniki in predvsem politika zganejo šele, ko so postavljeni pred medijsko ogledalo. Otroku v težavah lahko pomagamo iz več razlogov. Edini vredni omembi sta sočutje in ljubezen, toda žalostno je, da v naši čudoviti državi teh človeških vrlin običajno med inštitucijami ter odgovornimi ni. Tako so edina rešitev mediji in velik del javnosti, ki še ohranja zavest, ljubezen in čustvovanje do sočloveka. Toda ali ni žalostno, da se ljudje, ki so odgovorni za reševanje problemov odzivajo izključno zaradi tega, ker se bojijo medijskega linča in ne zaradi vrlin, ki nas naredijo človeka ? Na tisoče tragičnih zgodb se začne reševati šele, ko se za reševanje odgovorni bojijo soočiti z mediji in posledično tistim delom javnosti, ki jim ni vseeno ne za državo, ne za soljudi in še posebej ne za otroke. Seveda, bojijo se za svoje stolčke. In spoštovani vodilni naše države. Če imamo na pozicijah ljudi brez vesti in sočutja, vas prosim v imenu tistih, ki vest in sočutje imamo, da napišete take zakone, ki bodo brezvestne ljudi usmerjali na pravo pot, oziroma taki ljudje naj takoj zapustijo vodilna mesta državnih inštitucij ter ustanov, ki naj bi tako ali drugače delale v dobro ljudi.

Skratka sramotno je, da se v državi, kjer so v zadnjih letih izginjale milijarde, kjer se kljub krizi najde denar za največje neumnosti in se nekateri širokoustijo z uspehi politike, ne more pomagati našim otrokom v težavah, preden se v to ne vmešajo mediji. Šestletna Ela je tipičen primer slovenske zgodbe. Nemočna deklica z diabetesom. Ker sem tudi sama v mladosti zbolela za to epidemično boleznijo sodobnega časa vem kaj to pomeni in kot ambasadorka si ne morem pomagati, da vas na to zgodbo ne opozorim. Diabetes zahteva bolnikovo sodelovanje, vendar je to za otroka še zahtevnejše. To namreč ni bolezen, pri kateri bi zadoščala tableta na dan ob sočasni skrbi za zdravo prehrano in gibanje. Sladkorna bolezen se mora bolniku dobesedno vtkati v vsako uro dneva in nanjo ne sme pozabiti tako rekoč nikoli. Zaradi rednega merjenja vrednosti krvnega sladkorja, najmanj štirih odmerkov inzulina na dan ter skrbi za redne in ustrezno oblikovane obroke morajo bolniki v svojo bolezen vložiti ne le veliko znanja, temveč tudi ali predvsem veliko reda in samodiscipline. Otrokom je težje kot odraslim dopovedati, da se morajo zbadati v prst in si meriti krvni sladkor, da si morajo dajati inzulin in računati odmerke glede na zaužite ogljikove hidrate. Sladkorna bolezen je kronična in vseživljenjska, zato otroci sodijo v skupino najtežjih bolnikov. Ko je bolnik, ki je sladkorno bolezen dobil kot otrok, star 40 let, ima lahko za sabo že 30 ali več let sladkorne bolezni. Ko drugi šele začnejo, jo ima on že zelo dolgo in hkrati z njo tudi vse s tem povezane zaplete, izkušnje in težave kot so odpoved organov, izguba vida in amputacije udov. Prav tako je otrok stalno v smrtni nevarnosti zaradi hipoglikemije, ki je stranski učinek inzulina in ob prevelikemu padcu sladkorja povzroči komo.

Diabetes tipa 1 je veliko breme za vsakogar, tudi zame še vedno včasih predstavlja izziv, kaj šele za otroka. Če bi bilo možno bi vas vse skupaj pozvala, da mesec dni živite brez svoje trebušne slinavke in se potem zamislite na svojimi dejanji. Tukaj misli predvsem na prvi odziv vpletenih v zgodbo z županom Vipave na čelu. Če denar za tak primer ni predviden si zaslužite vsi skupaj, da TAKOJ odstopite iz svojih položajev in delo prepustite tistim, ki imajo svojo vest na svojem mestu.

In ob koncu osebno kot Nina Kos ne morem mimo dejstva, ki me najbolj boli ob zadnji problematiki povezani z otroki.   

Pravice za kriminalce, pravice za zapornike, pravice za politike, pravice za tiste, ki so pokradli milijarde, pravice do tajnosti poročil, pravice do tega in onega. Slabo mi postane od vseh teh pravic. In v zadnjem času pravice homoseksualnih parov. Kaj pa naše dolžnosti do otrok in njihove pravice? Vesela sem, da so homoseksualni pari dobili enake pravice, kot ostali državljani. To bi se moralo zgoditi že pred časom. Poroke, dedovanje, itd. Toda spoštovani politiki. Kdo vam daje pravico, da lahko dvignete pravico odrasle osebe nad pravico nemočnega otroka?

Spoštovani Borut, Miro in Milojka, ter ostali starši, ki vodite našo državo. Verjamem, da ste vsi odlični, skrbni in ljubeči starši. Spomnite se nemočnega bitja ob rojstvu, ki ste ga vzeli v svoje naročje in vam je zaigralo vaše srce. Bitja, ki nima moči in je odvisno popolnoma od vas samih. In kdo ste vi, da boste pravico do posvojitve otrok homoseksualnih parov dali nad pravico otroka samega?  Puhle razprave o napredni družbi in o tem da smo 21 država na svetu ter podobne cvetke samo kažejo, kam gre današnji svet. Trgujte z vsem mogočim, spremenite zakone, vodite državo, prevzemite odgovornosti, toda prosim vas, pustite otrokom tisto kar jim je dala narava. Pa da ne bo pomote. Podpiram tudi to, da homoseksualni par posvoji otroka, toda le v primeru, ko je le-ta brez staršev in že dopolni 18 let, ter se z tako potezo osebno in zavestno strinja. Otroci niso igračke in če gre za družino in vse kar sodi zraven je to edina sprejemljiva pot.

 Vse dobro,

 NINA KOS - AMBASADORKA NACIONALNE KAMPANJE PROTI DIABETESU v RS