Številni diabetiki nikakor (še) ne bi prešli od tablet k inzulinu, čeprav je popolnoma jasno, da delajo s tem svojemu zdravju veliko škodo. Zakaj tako ravnajo? So premalo osveščeni ali je posredi kaj drugega? Človek težko prenese dejstvo, da na nekatere stvari, pa če se še tako trudi, ne more vplivati. Ko se raven krvnega sladkorja kljub skrbni dieti ne zniža in so zato potrebna zdravila, še nekako gre. Ko pa zdravnik samo omeni možnost, da bo pa zdaj treba preiti na inzulin, stvari postanejo resne. Nekateri manj vestni takrat potihem sklenejo, da bodo odslej zares pazili na prehrano in upajo, da se jim ob večji prehranski disciplini morda nikoli ne bo treba srečati z inzulinom. Ko pa laboratorijski izvid vseeno pokaže, da so izčrpane že prav vse prehranske in »tabletne« možnosti; ko se začno pojavljati zdravstvene težave, ki so značilne spremljevalke (celo urejenega) diabetesa, občutijo to kot poraz.

Kakorkoli že, vedeti je treba, da so inzulin prvič uporabili pri bolniku leta 1922 in je trajalo še desetletja, da so ga začeli v bogatih družbah (tudi pri nas) uporabljati rutinsko. In kaj je bilo z diabetiki prej? Če bi dejali, da jih ni bilo, ker so pomrli, bi se slišalo preveč cinično. Ta kratek pogled v polpreteklo zgodovino naj torej pomaga odpreti oči pred dejstvom, da je inzulin za številne rešitev in ne poraz.
Zato, da bi ljudje, in še posebno bolniki, to dojeli, je farmacevtska družba Novo Nordisk razpisala nagrado za najboljše raziskovalno delo, ki prinaša najboljše rešitve za ljudi z diabetesom tipa 2 pri odločitvi za morebitni prehod na uporabo inzulina. To nagrado si je zaslužil ameriški zdravnik iz znane klinike Mayo Victor Montori, ki takole povzema bistvo svojih ugotovitev:
»Osebe z diabetesom tipa 2, ki jemljejo zdravila, s katerimi pa lahko le delno nadzorujejo raven krvnega sladkorja, pogosto zavlačujejo s prehodom s tablet na inzulin. Posledica zavlačevanja je lahko porast zapletov in slabša kakovost življenja. Zavlačevanje je lahko posledica neznanja, strahov, zastarelih prepričanj in drugih zadržkov, ki jim preprečujejo, da bi za nadzor nad svojo boleznijo izbrali namesto tablet inzulin.«

Kako preseči zgrešene predsodke pred inzulinom? Doktor Montori in njegovi sodelavci so razvili preprosto preglednico, ki prinaša informacije o vseh obstoječih možnostih nadzora nad inzulinom, njihovih prednostih in pomanjkljivostih, stroških in možnih stranskih učinkih. Gre za to, da so bolniki o teh možnostih seznanjeni, in da dobijo občutek, da sprejemajo odločitev glede izbire zdravila skupaj z zdravnikom. To pa lahko seveda le v primeru, da so zares dobro informirani in razumejo posledice rezultatov. Tako je zdravnik Montori izdelal sistem šestih vprašalnikov (kartic), ki temelji na učinkih petih najpogostejših zdravil za nadzor nad krvnim sladkorjem (tudi inzulina). Bolniki, ki so sodelovali v raziskavi, so bili pri obisku svojega  zdravnika seznanjeni z vsakim od šestih učinkov, vrednost njihovega glikiranega hemoglobina je bila v zadnjih šestih mesecih med 7 do 9,5 odstotki, niso prejemali inzulina, ampak manj kot štiri oralna zdravila (tablete) za zdravljenje povišane vrednosti sladkorja v krvi.

 Ko so bili izpolnjeni vsi našteti pogoji, so se morali odločiti, katera od šestih lastnosti zdravila se jim zdi najpomembnejša. Izbirali so med naslednjimi:

-          sprememba telesne teže

-          stranski učinki

-          običajna dnevna rutina

-          tveganje nizke ravni krvnega sladkorja

-          spremljava ravni krvnega sladkorja   

-          vpliv na HbA1C (glikirani hemoglobin)

Izkazalo se je, da je večino bolnikov najbolj zanimalo, kako določeno zdravilo vpliva na spremembo telesne teže. Prav tako je bilo verjetno, da se bodo tisti bolniki, ki so bili seznanjeni z lastnostmi zdravil, raje odločali za spremembo nadzora nad svojim diabetesom (torej za kakšno drugo zdravilo), če bi se pri naslednji kontroli izkazalo, da zdravilo, ki ga trenutno uporabljajo, ni izboljšalo ravni glikiranega hemoglobina.
Na koncu pa je med bolnikom in zdravnikom stekel tudi pogovor o inzulinu kot možnemu zdravilu. Bolnike, ki so dosegli izboljšanje HbA1C zgolj s pomočjo tablet, prehod na inzulin ni posebno zanimal, a tudi zdravniki jim tega prehoda niso priporočali. Vendar pa je večina zdravnikov svojim pacientom svetovala prehod na inzulin, če se je izkazalo, da je vrednost HbA1C pri njih zadnjih šest mesecev nihala.
Večina zdravnikov je sistem kartic pohvalila, saj so sprožile odkrit pogovor med njimi in bolniki. Enakega mnenja so bili tudi bolniki, ki so dobili občutek, da so dobro informirani in lahko pri izbiri zdravila vsaj do neke mere sodelujejo.

Prevod in priredba:

ALENKA LOBNIK ZORKO