Ne prezriteVsi zapisi

 
 
 
 

Vsi članki

 
 
 

 
 
 

 
 
 

V razvitem svetu polovica amputacij zaradi diabetesa

Diabetična noga

V razvitem svetu predstavljajo amputacije zaradi diabetične gangrene približno polovico vseh amputacij, ki niso posledica poškodb. Ker je sladkornih bolnikov v splošni populaciji od  4 do 7 odstotkov,  pomeni, da je tveganje za izgubo okončine pri njih kar petnajstkrat večje kot pri ljudeh iste starosti brez diabetesa. Kar 15 odstotkov diabetikov  prej ali slej v življenju dobi razjedo na stopalu, ta pa je običajno tisti prvi dogodek, ki postopoma pripelje do gangrene in amputacije. Gangrena in izguba okončine znatno poslabšata bolnikovo kakovost življenja, zaradi začasne ali trajne izgube delazmožnosti pa se poslabša njegov socialni finančno položaj. Preprečevanje gangrene in zmanjšanje števila amputacij zato sodita med temeljne cilje vseh programov za oskrbo sladkornih bolnikov.
Preprečevanje zapletov na nogah in amputacij je naloga bolnikov in zdravstvenih delavcev. Osveščen bolnik bo sam poskrbel za pravilno nego in pravočasno poiskal strokovno pomoč, osveščen zdravstveni delavec pa bo ob stiku z diabetikom vedno imel v mislih posebnosti, ki jih prinaša s seboj sladkorna bolezen in ustrezno ukrepal.Z izrazom diabetična noga opisujemo spremembe na nogah sladkornih bolnikov, ki nastanejo kot posledica poznih zapletov sladkorne bolezni – okvare živčevja in motenj v arterijski prekrvitvi. Svoje prispevajo še neustrezna obutev, slaba nega, nestrokovna pedikura, poškodbe in okužbe.

Okvara živčevja

Okvara živčevja, imenovana diabetična nevropatija je nevarna motnja, ki se je bolniki mnogokrat ne zavedajo in jim jo je izjemno težko razložiti. Ker ne čutijo bolečin, živijo v zmotnem prepričanju, da je vse v najlepšem redu. Senzorični živci posredujejo v možgane impulze s periferije, motorični živci pa pošiljajo iz možgan v mišice ukaze, naj se mišica skrči ali sprosti. Če so prizadeti senzorični živci, bolniki ne zaznavajo, da jih žulijo čevlji, da se je nagubala nogavica, da je v čevelj zašel droben kamenček, da so pohodili oster predmet, da se umivajo v vreli vodi ali da se grejejo ob prevroči peči. Zaradi nezanesljivega občutka za položaj telesa v prostoru, bolnik “ne ve, kje ima stopala”, zato se lahko poškoduje, ko po nesreči brcne v nogo od stola ali mize. Spremeni se tudi mehanika hoje, zato prihaja do majhnih neopaznih poškodb na kosteh stopala in gležnja.
Ob prizadetosti  motoričnih živcev pride do atrofije (stanjšanja) mišic, ki jih ti živci oskrbujejo in do deformacij nog – kladivastih ali krempljastih prstov. Pritiski na stopalo pri hoji se prerazporedijo in na najbolj obremenjenih točkah se obilno tvori trda koža, pod njo pa lahko nastane razjeda.
Zdrave žile so predpogoj za dobro oskrbo okončine z arterijsko krvjo. Nezadostna arterijska prekrvitev povzroči sprva samo trofične motnje, ki se kažejo kot stanjšana, pergamentu podobna koža, ki je hladna in modrikasta, dlak je malo ali nič, rast nohtov je počasna in nepravilna. Ko se prekrvitev še poslabša, se pojavijo razjede na tistih mestih, kjer se noga dotika obutve ali pa prsti med seboj. Razjede se zelo nerade celijo. Na dnu razjed nastanejo črnikaste obloge mrtvine. Če živčevje ni prizadeto, so take razjede hudo boleče. Če okvara žil napreduje, pride do gangrene  (odmrtja) prstov, stopala ali noge pod kolenom.Obutev varuje stopalo, mu daje oporo in zagotavlja stabilnost pri stanju in hoji. Pri bolnikih z nevropatijo je skrbna izbira obutve še posebej pomembna, saj nimajo občutka za bolečino, ki bi jih opozoril, da noga v čevlju nima dovolj prostora. V čevljih z visokimi petami se obremenitve pri hoji prenesejo v največji meri na palec in pod glavico prve stopalnice. Na teh mestih se zato tvori še več trde kože.

Nestrokovna pedikura z neprimernimi, nesterilnimi inštrumenti je vzrok številnih poškodb in okužb. Prenekateri bolniki se lotevajo “kopalnične kirurgije” in sami odstranjujejo trdo kožo, kurja očesa in krajšajo nohte. Posledice so lahko usodne. Pedikuro bi morala pri človeku z diabetesom, še zlasti kadar ima motnje v arterijski prekrvitvi, izvajati strokovno usposobljena oseba. Uporaba kemičnih sredstev za mehčanje trde kože in kurjih očes je pri sladkornih bolnikih nevarna in zato nedopustna, saj zaradi okvare živčevja ne čutijo, kdaj je sredstvo prodrlo preveč v globino. Zdravljenje kemičnih razjed, ki jih povzročijo sredstva proti kurjim očesom, je dolgotrajno in pogosto neuspešno.
Da bi preprečili gangreno in amputacije, je treba med sladkornimi bolniki pravočasno najti tiste, ki so najbolj ogroženi za nastanek razjede na nogi. To so bolniki z okvaro živcev, motnjami v arterijski prekrvitvi in tisti, ki so v preteklosti že preboleli razjedo na stopalu. Take bolnike odkrijemo s preprostim pregledom - presejalnim testom.

Slovenski pristop

Problem diabetične noge je v razvitem svetu zadnjih dvajset let deležen naraščajoče pozornosti. V Sloveniji smo se s tem začeli intenzivneje ukvarjati leta 1990, ko so bile ustanovljene prve tri ambulante in sicer v okviru diabetoloških ambulant v Ljubljani, Kopru in Novem mestu. Leta 1995 je bila po okriljem Odbora za uresničevanje SaintVincentske deklaracije v Sloveniji ustanovljena delovna skupina za diabetično nogo. V bližnji prihodnosti se nam obetajo boljši časi, saj tečejo dogovori o študiju podiatrije na Visoki šoli za zdravstvo.
Zgodnje odkrivanje tistih sladkornih bolnikov, ki so ogroženi za nastanek razjede na nogi pomembno prispeva k preprečevanju zapletov na stopalih. Že leta 1995 je delovna skupina za diabetično nogo pripravila enoten protokol za preventivni pregled, ki je ga še danes uporabljajo v vsej Sloveniji. Pripravili smo tudi zgoščenko s prikazom celotnega preventivnega pregleda, njena vsebina pa je dostopna tudi na spletnih straneh Združenja endokrinologov Slovenije.Med prvimi nalogami delovne skupine za diabetično nogo je bila tudi priprava tečajev za medicinske sestre, zdravnike in pedikerje. Doslej smo jih organizirali štirinajst, skupno število udeležencev pa presega 400. S tem je strokovna oskrba nog, vključno z medicinsko pedikuro, postala dostopna sladkornim bolnikom po celi državi.

Leta 1997 je izšla prva, 2004 druga, letos pa tretja izdaja priročnika Oskrba diabetičnega stopala za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Hkrati smo se slovenski zdravniki diabetologi, kirurgi, specialisti fizikalne medicine in medicinske sestre iz teh specialnosti vsa leta aktivno udeleževali mednarodnih strokovnih srečanj na temo diabetične noge ter sodelovali v strokovnih forumih, med drugim pri pripravi Mednarodnega dogovora o diabetičnem stopalu. Ta dokument je bil pripravljen leta 1999, slovenski prevod pa 2001.
Tako kot celotno zdravstvo se seveda tudi ambulante za nogo soočajo s pomanjkanjem denarja, prostorov in opreme. Morda še najmanj primanjkuje dobrih strokovnjakov. Za vsak začetek je potrebna zvrhana mera zagnanosti in idealizma. Najučinkovitejši preventivni ukrep je sezuvanje bolnikov, ki prihajajo na preglede in ta ukrep je popolnoma zastonj. Za pregled nog zadostuje običajna preiskovalna miza, edino potrebno orodje pa je najlonski monofilament za oceno zaščitne občutljivosti. Tudi osnovni inštrumenti za pedikuro so cenovno dostopni vsakomur.Pogostnost poznih zapletov narašča s trajanjem sladkorne bolezni. Ker za diabetesom tipa 2 zbolevajo večinoma starejši ljudje, ki imajo v povprečju nižje dohodke od mlade, aktivne populacije, se je treba zavedati, da problematike diabetične noge ni mogoče reševati v samoplačniških ambulantah. Odsotnost zaznavanja bolečine daje varljiv občutek varnosti, vse dokler ni prepozno. Bolnik, ki ne sprejema svoje bolezni in se zateka v zanikanje težav, se zanaša prav na odsotnost bolečine, čeprav oči, nos in splošno počutje govorijo drugače.

Stroški, ki jih prinaša s sabo amputacija okončine so ogromni. Poleg bivanja v bolnišnici in kirurškega posega je treba upoštevati tudi odsotnost z dela, stroške rehabilitacije in morebitno predčasno upokojitev. Prav zato bi se morali vsi odgovorni zavedati, da pomeni vlaganje v mrežo ambulant za nogo dolgoročni prihranek. V Sloveniji smo ves čas od ustanovitve prvih ambulant dalje aktivno sledili razvoju stroke. Tako postopoma, v skladu s kadrovskimi, prostorskimi in finančnimi možnostmi uvajamo v slovenski prostor nekatere nove terapevtske pristope.

Doc.dr.Vilma Urbančič-Rovan, dr.med.

 

 

Komentarji

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.