Zakaj točno je odstopila nova ministrica za zdravstvo morda ne bomo nikoli točno vedeli, da pa je debela koža v politiki nujna, ona je pač nima, smo izvedeli te dni.  Kaj državljani sploh lahko pričakujemo od zdravstvenega ministra in ustanove, ki jo vodi?  

Eden mojih prvih sogovornikov, ko sem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stopila na pot svobodne novinarke, je bil tedanji zdravstveni minister Božidar Voljč, ki smo si ga najbolj zapomnili po tem, da si je prizadeval uvesti družinske zdravnike. Zanimivo, kako plastično je orisal zdravstvo in možnost sprememb v tem sistemu: zdravstvo je kot tanker, ki se med plovbo po oceanu  zelo težko obrne, medtem ko so manjše ladje pri obračanju veliko okretnejše.

Vprašanje, kakšnih sprememb bi si utegnili želeti, da bi se moralo zdravstvo obračati iz smeri, v katero pluje, je vprašanje za en evro, odkar smo lahko v dneh, ko je Skaza – Trop odstopala, po televiziji videli, kako je direktor bolnišnice v Lovranu na Hrvaškem v kratkem času uredil vse, kar je dotlej šlo narobe. Najprej se je lotil razpisov, pisanih na kožo točno določenim ponudnikom, med drugim je bila razpisna zahteva tudi, da mora biti toaletni papir za bolnišnico zavit v modro ovojnino, in jih poenostavil tako, da so skladni z zahtevami evropske unije. Na razpise so se začeli prijavljati tudi dotlej diskriminirani ponudniki in cene so se drastično znižale. Eden od direktorjevih ukrepov je bil tudi, da je bolnišničnim zdravnikom s strani farmacevtskih družb sponzorirano udeležbo na strokovnih srečanjih.

S tema dvema potezama je prihranil toliko sredstev, da so lovransko bolnišnico lahko popolnoma prenovili in opremili z najsodobnejšimi aparaturami, čakalne dobe za operacijo kolka, denimo, so se s treh let skrajšale na tri mesece, pa še toliko denarja je ostalo, da se zdravniki zdaj lahko udeležijo celo več strokovnih srečanj kot prej, vendar jih plača bolnišnica v celoti. Kar niso posebej poudarili, smo pa lahko opazili, so bili zadovoljni, celo nasmejani obrazi medicinskih sester,  ki so se znašle v televizijskem kadru.

Odločen mož, ki ni pozabil svojega poslanstva, je dokazal, da je moč posameznika, ko gre za spremembe lahko večja od moči institucij primerljiva, posameznik je kot jadrnica, ki se v primerjavi s tankerjem mimogrede obrne in znova s polno močjo zajame veter v svoja jadra. Upamo lahko, da bo tej jadrnici želelo slediti čim več drugih, saj navsezadnje lahko tako naredi tudi vsak direktor vsake naše bolnišnice, zdaj ko vemo, da je to mogoče.

Pa šele pri zdravstvu smo, od katerega je po znanih podatkih odvisno samo 10 odstotkov zdravja prebivalstva. Če ponazorimo to z diabetesom, imamo v trenutku, ko dobi bolnik diagnozo diabetes mellitus tip 2, dve možnosti. Prva je, da se bo nemočen prepustil zdravnikom, medicinskim sestram, lekarnarjem in iskal tolažilnih besed na receptih za vedno več zdravil. Tak bolnik nas povprečno stane ne dosti manj od tisoč evrov. Če se zaradi slabega zdravljenja razvijejo diabetični zapleti, so izračunali v znani mednarodni študiji CODE 2, pa se strošek skoraj podvoji.

Druga možnost je, da bolnik po diagnozi korenito spremeni svoj življenjski slog, v katerem po vsej verjetnosti kraljujejo velike količine manj kvalitetne hrane in se posveti sebi. Hodi na dolge sprehode v vsakem vremenu, namesto vožnje z dvigalom praviloma uporablja stopnice tudi, če gre v višja nadstropja, že zjutraj v kopalnici vsak dan naredi deset počepov in se zlagoma spreminja iz okorelega debeluha v okretnega, živahnega pripadnika človeške rase.

Tak bolnik dolga leta ne stane nič, je pa res, da ga zaradi okorelih zdravstvenih normativov po mednarodni klasifikaciji bolezni doživljenjsko vodijo pod šifro endokrinih bolezni od E09 do E14 . On ni tisti, zaradi katerega zdravljenju diabetesa država namenja po nekaterih ocenah že 15 % planiranih stroškov za javno zdravstvo in za katerega ni porabljen niti cent od silnih sto milijonov, kolikor Slovenijo po zadnji študiji stane diabetes v celoti (skupaj z zapleti). Način življenja z zdravo prehrano, primernim delovnim okoljem in telesno aktivnostjo prispeva kar 40 odstotkov k zdravju prebivalstva.              

Kljub temu so v Sloveniji pri oblikovanju strategij za obvladovanje kroničnih bolezni v ospredju predvsem ukrepi in rešitve, ki odgovarjajo le na najbolj zaznane ali žgoče težave, ki jih povzroča problematika kroničnih obolenj. V ospredju so zgolj najbolj izpostavljeni vidiki problematike, enkrat čakalne dobe, drugič vprašanja kakovostne obravnave, največkrat pa zagotavljanje zadostnih ali dodatnih finančnih sredstev.

Kaj torej sploh lahko pričakujemo od zbirokratiziranih ustanov, ki najraje gledajo v Bruselj in hodijo na Brdo, plebs pa zasipajo z vedno novimi in najnovejšimi ugotovitvami, smernicami, študijami in normativi? In kaj lahko pričakujemo od za-en-mesec-ministrice enega najbolj socialno občutljivih resorjev, če paradira v dragih toaletah, kakršne, recimo, pritičejo predsednici Mednarodnega monetarnega sklada, ki se tudi rada košati, vendar  predseduje eni najbogatejših denarnih ustanov na svetu?  Poštenje, prodornost in (zakaj ne) debela koža kakšnega Cicera, to so kvalitete politika, pa tudi zadržanost in skromnost kakšne Angele Merkel v tistih njenih simpatičnih hlačnih kostimih z velikimi gumbi na suknjiču. Koliko mandatov že vodi najbolj ekonomsko stabilno evropsko državo? 

DARJA LOVŠIN