Nobelov nagrajenec o civilizacijskih boleznih

Rak in diabetes sta se pojavila skupaj

Dr. Schweitzer je dolga desetletja preživel kot požrtvovalen misijonarski zdravnik v Gabonu v Afriki. Aprila 1913 je prispel v vasico Lambarene, da bi na bregovih gabonske reke Ogowe osnoval bolnišnico. Že naslednjega jutra sta z ženo Helene, izurjeno bolničarko, začela sprejemati bolnike, čeprav bolnišnice ni bilo še nikjer.
V prvih devetih mesecih je sprejel skoraj dva tisoč bolnikov, pa tudi v naslednjih štiridesetih letih je povprečno pregledal trideset do štirideset bolnikov na dan, povrhu pa na teden opravil še  tri operacije. Na začetku njegovega službovanja so prebivalce pestile predvsem lokalne bolezni in infekcije; malarija, spalna bolezen, gobavost, tropska mrzlica in garje.
Kljub tako množičnemu delu z bolniki je dr. Schweitzer imel priložnost videti prvi primer bolnika z vnetjem žolčnika šele 41 let po svojem prihodu v Gabon in eno leto in pol potem, ko je za svoje misijonarsko delo že prejel Nobelovo nagrado za mir. Na samem začetku, " je zapisal dr. Scweitzer, "sem bil globoko zaprepaden, da nisem naletel na en sam primer raka … Seveda ne morem stoodstotno trditi, da sploh ni bilo nobenega primera, toda kot vsi drugi misijonarski zdravniki sem opazil, da je rak v Afriki nenavadno redek pojav."
V desetletjih, ki so sledila, pa je bil priča nenehnemu širjenju rakavih bolezni. "Na podlagi dolgoletnih opazovanj lahko zaključim, da je bil razlog za širjenje raka v tem, da so domačini začeli vse bolj privzemati življenjski slog in prehrano belcev."Podobno so sklepali tudi drugi zdravniki, od Afrike do Tihomorskih otokov, od Karibov do Eskimov na polotoku Labrador. Bolj ko je med ta tradicionalna ljudstva prodirala procesirana, rafinirana hrana, bolj so obolevali za t.i. civilizacijskimi boleznimi, kot so rak, diabetes, debelost, srčnožilne bolezni, visok krvni tlak, srčne in možganske kapi, zobna gniloba, bolezni dlesni, vnetje slepiča, želodčne razjede, divertikulitis, žolčni kamni, hemoroidi, krčne žile in zaprtje (zapeka). Vsi zdravniki so opazili še eno posebnost: ko se je pojavila ena civilizacijska bolezen, so se pojavile vse.
Ob tem se neizogibno zastavlja vprašanje: zakaj se rak v teh izoliranih civilizacijah ni pojavil, povsod drugod pa je bil prisoten. Nekateri so želeli prikazati, da je vzrok uživanje mesa. Vendar ta hipoteza ni mogla vzdržati, saj ni  razložila, zakaj so za rakom precej obolevali Hindujci v Indiji, za katere je nekaj nepojmljivega, da bi uživali meso, po drugi strani pa raka ni bilo mogoče opaziti med izrazito mesojedimi Inuiti, kenijskimi Masaji in drugimi avtohtonimi mesojedimi plemeni. Tudi za hipoteze o tem, da naj bi rak povzročala mastna hrana, ni bilo dokazov, zadnje čase pa se pojavljajo celo študije, ki potrjujejo, da uživanje velikih količin zdravih maščob raka preprečuje in celo zdravi! Schweitzerjeva ugotovitev je bila torej pravilna. In čeprav se tega najbrž ne spomnite, do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja so jo celo upoštevali. Potem pa se je iz ZDA razširila neumna in za milijone ljudi tudi pogubna teorija, da so za vse - debelost, diabetes, raka itd. - krive maščobe. In ker se slovenska doktrina vedno ravna po ameriški (in angleški, ki pa je prav tako prepisana od ameriške), smo zadnja desetletja vsi fanatično odstranjevali maščobe iz prehrane. Predvsem so demonizirali živalske maščobe, medtem ko so celo zdravniki kot nadomestek propagirali margarino, za katero se je pozneje izkazalo, da je zaradi trans maščob ena najbolj škodljivih anti-hran, kar jih je.

JK