Sindrom  policističnih  jajčnikov (PCOS)

Na zadnjem endokrinološkem kongresu oktobra v Mariboru je  prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med. s kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne motnje Interne klinike UKC Ljubljana podrobneje predstavila sindrom  policističnih  jajčnikov (PCOS). Bolezensko motnjo, ki je  včasih veljala za ginekološko, danes uspešno zdravijo v sodelovanju z endokrinologi.
Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je najpogostejša hormonska motnja pri ženskah v rodnem obdobju in najpogostejši vzrok neplodnosti pri ženskah z motnjami menstrualnega cikla. Kaže se lahko z različnimi znaki androgenizacije, kot so: čezmerna telesna poraščenost moškega tipa (hirzutizem), aknavost, moški tip plešavosti, z motnjami menstrualnega cikla in neplodnostjo, pogosti so centralna debelost, arterijska hipertenzija, inzulinska rezistenca z večjo pojavnostjo motene tolerance za glukozo in sladkorne bolezni tipa 2, motena presnova lipidov, protrombotično stanje in motnje dihanja med spanjem. Prisotni so lahko vsi ali le nekaj navedenih znakov in simptomov.
Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) se pojavlja pri 5 do 10 odstotkih žensk v rodni dobi. Devetdeset odstotkov žensk z nerednimi menstruacijami ima PCOS. Bolezen se pojavlja družinsko. Ob genetskem nagnjenju so pomembni tudi zunanji vplivi, predvsem porast telesne teže, ki poslabša vse klinične, presnovne in biokemične znake bolezni. Disfunkcija jajčnika in veliko število antralnih foliklov v jajčniku  dopušča razlago, da je za nastanek sindroma pomembno fetalno obdobje. Prizadet jajčnik je genetsko predviden za izločanje večjih koncentracij androgenov že in utero, v otroštvu in med mladostnim obdobjem.

Obremenilni vpliv zvišanja telesne teže

Bolezenski znaki so raznoliki, pojavijo se s puberteto in običajno počasi napredujejo. Hitra poslabšanja nastopijo s porastom telesne teže. Klinične znake lahko razdelimo v tri skupine: androgenizacija, motnje menstrualnega cikla in neplodnost ter presnovne motnje.
Prof. dr. Marija Pfeifer, priporoča različne načine zdravljenja te bolezni: »Če je bolnica debela, je prvi ukrep sprememba življenjskega sloga, uravnotežena dietna prehrana z manj kalorijami in povečana redna telesna dejavnost. Slednja je izjemnega pomena. Zmanjšanje telesne teže za 7 do 10 odstotkov že bistveno izboljša menstrualni ciklus, saj se izboljša presnovno stanje, zmanjša se inzulinska odpornost in koncentracija androgenov.
Če bolnica želi le ureditev menstruacije, se odločimo za kontracepcijske tablete. Zdravilo uredi ciklus, zmanjša izločanje LH in posledično izločanje androgenov. Ugodno vpliva na kožo, aknavost se zmanjša, učinki na poraščenost pa so različni.
Znake androgenizacije ( moško plešavost) pa zdravimo z zdravilom, ki deluje na novo nastale dlake, zato se učinki zdravljenja začno kazati šele po treh do šestih mesecih zdravljenja. Bolnice moramo na to opozoriti. S prenehanjem zdravljenja se poraščenost običajno poslabša.«
Zdravljenje neplodnosti zajema spremembe življenjskega sloga, predvsem zmanjšanje telesne teže, saj je znano, da vitkejše bolnice lažje zanosijo. Tudi izid nosečnosti je veliko boljši pri normalno prehranjenih bolnicah s PCOS. Ovulacijo spodbujamo z zdravili prvega izbora. Priporočeno trajanje zdravljenja je vsaj 6 do 9 ciklusov. Če to ni uspešno, pa stimulacijo ovulacije poskusimo na druge načine. Zdravljenje neplodnosti pri PCOS vodi ginekolog -endokrinolog, saj je potreben strog nadzor jajčnikov z UZ.

Prognoza

Pri bolnicah, ki imajo sindrom policističnih jajčnikov se razvije inzulinska odpornost, večja pa je tudi pojavnost sladkorne bolezni tip 2, arterijske hipertenzije in drugih dejavnikov tveganja za aterosklerozo, zato pogosteje zbolevajo za srčno žilnimi boleznimi. Pri ženskah s PCOS je nadalje povečano tveganje za nastanek karcinoma endometrija. Značilna je nižja stopnja zanositve in večje tveganje za nastanek spontanih splavov.

D.L.